Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Bolnik in astma

Avtorica prispevka: Marija V., Zdrav dih za navdih, 1993, št. 2a

Bolnik in astma

Stara sem 57 let in odkar pomnim, me spremlja moja bolezen - bronhialna astma, z njo pa tudi neštete prepovedi in odrekanja, ki so bila del mojega otroštva in mladosti. Moji starši so zelo skrbeli zame, toda »strahove za ponovni napad astme« so videli povsod - v vsaki mrzli sapici, otroških igrah, gibanju, predvsem v športu. Tudi moji učitelji niso menili dosti drugače, bila sem oproščena telovadbe. Napade astme mi je povzročalo tudi preveliko veselje kot tudi prevelika žalost, vzroki so bili mnogokrat skrivnostni, pač mnogoteri in neugotovljivi. Najbolje sem se počutila, če sem kje posedala s knjigo, ki mi je postala zvesta prijateljica.

Toda svoje starše sem izgubila že v mladosti (17 let) in potlej moje življenje ni moglo biti več »zavito v celofan« - spoprijateljiti se je bilo treba z njim. Hotela sem biti enaka drugim mladenkam in svojo bolezen sem želela skriti in zanikati. Nekako mi je uspevalo, čeprav mi je vsake toliko časa pokazala zobe.

Že v mladosti sem občudovala slikovite panorame Kamniških Alp in Karavank. Kolikokrat sem v letih šolanja s hrepenenjem zrla v Storžič! Kakšne skrivnosti je zame hranil snežni blesk te mogočne gore! Toda zame je bil nedosegljiv še poleti. Ko so sošolci pripovedovali, kako prijeten je bil izlet, kakšne težave so premagovali, sem vsa vznemirjena poslušala. Hodila pa sem le po nižjih vzpetinah.

Ko sem se poročila, sva z možem le pričela planinariti, kajti bil je izkušen planinec in seveda zdrav. Potrpežljivo me je vodil najprej po nižjih hribih, nato pa vedno višje. Seveda je bila moja hoja počasna in potrebovala sem mnogo počitkov. A ko sem prispela približno do višine 1500 do 1800 metrov, sem zadihala lažje, težave so počasi izginile. Tisto, kar me je tiščalo v prsih in me dušilo, se je nekako »odkrhnilo« in počutila sem se lahko - svobodno. Vrh Storžiča ali Grintavca mi je bil neprecenljiva nagrada.

Tudi ko sta se nama rodila otroka, smo mnogo hodili v naravo, izleti v višje gore pa so postajali redkejši, poleti za dan ali dva.

Včasih napada astme po cel mesec ni bilo.Večkrat pa sem morala za kakšen teden v bolnico. Potem so naučili moža in mene dajati doma injekcije, da ni bilo treba ponoči klicati zdravnika. Če sem uspela vzeti zdravila pravočasno, ko sem začutila rahlo tiščanje v prsih, sem pogosto preprečila težji napad. V službo sem hodila, kar se je dalo redno, kajti nisem se želela pestovati v bolniškem staležu. Seveda mi je bilo mnogokrat zelo, zelo težko. Končala sem srednjo tehniško tekstilno šolo in to predilski oddelek. To je bila vsekakor neumnost prve vrste za mojo bolezen. Okoliščine pa so potlej nanesle, da sem se po dobrem letu preusmerila v bančništvo, kjer sem ostala do upokojitve, 35 let.

Obračam liste teh let v vrtincu življenja. Svojo bolezen sem premagovala bolj ali manj uspešno, bila je pač z menoj in tudi ko sem se dobro počutila, sem jo čutila nekje v ozadju, kot neko »sivo eminenco«, ki vedno reče zadnjo besedo. Gore so se mi za nekaj časa odmaknile. Toda v najtežjih trenutkih preizkušnje, sem jih zopet zaznala. Takrat, ko mi je bilo vse »sivo« in sem se nevarno gibala po robu prepada, sem zopet zaslišala njih klic.

Pred 14 leti sem se zaradi druge bolezni začela intenzivno ukvarjati s športom. To je izboljšalo tudi moje dihanje in astma se je zopet nekako potuhnila, jaz pa je nisem hotela več priznati. Pričela sem teči in redno planinariti. Moj tek je vztrajnosten in ni kaj pomembnega, toda zame je sredstvo za pridobivanje kondicije. Seveda je včasih težko, pa tudi enostavno obuti copate in se odpraviti po gozdnih stezicah vsaj dvakrat na teden. Pomaga mi tudi hitra hoja, da požene moj zakrneli dihalni sistem. Navadno kombiniram - malo teka, malo hoje.

V gore hodim vsak teden, v soboto ali nedeljo. Naj je zjutraj nebo še tako temno, nekje se že prikaže košček modrine, ki vzbuja upanje na lep dan.

Tako se je pač namerilo moje življenje, da v gorah iščem zdravilno moč in jo tudi najdem v napornem vzponu, v miru, v tišini, ki jo slišiš, če si se naučil živeti z naravo.

Kondicije za hojo ni nikoli preveč, premalo pa z leti mnogokrat in težav imam vedno dovolj. »Ne dihaš dobro, ne hodiš z nogami,« mi dobrohotno poočita prijateljica. Toda to vse mine takoj, ko prispem na vrh in dosežem cilj za tisti dan. V gore sem se vračala počasi in bolj ko sem se trudila, lepše mi je bilo.

Mnogo vaje in moči sem si pridobila v teh letih z redno in vztrajno hojo, pa tudi mnogo volje in trme sem rabila poleg. Toda ostala so neprecenljiva doživetja, ki bodo spomin, ko aktivnost ne bo več možna. Sedaj skoraj ni gore ali hriba v Sloveniji, kamor bi še lahko stopila prvič. Toda saj je v planinah vsakokrat drugače. Malo sem pokukala tudi v tujino. Svoje bolno telo sem prisilila, da se je povzpelo na Grossglockner in še na nekaj tri tisočakov, celo na Mont Blanc. Gotovo, da mi je bilo težko v določenih trenutkih, celo zelo težko, toda to kmalu mine. In nad dva tisoč metri mi astma ne dela nobenih težav več. Diham lahko! Gore so me pač zasvojile s svojo čarobno močjo in lepoto.

Srečna sem, da živim s svojo številno družino, z možem, otroki in vnukinjama, ki znajo razumeti moje želje in živijo z mojo boleznijo, ki pa jih, vsaj upam, ne obremenjuje.

Srečna sem, ker imam prijateljice, s katerimi vandramo ob vsakem vremenu po naših planinah. Prijateljice, ki znajo izbrati lažjo turo, kadar se počutim slabše in upočasnijo korak, da so z menoj. Menim, da prenehati ne smem, kajti predobro vem, da je za astmatika gibanje vir zdravja.

Pred nekaj meseci se je zopet pričela oglašati astma. Mnogo težje sem pričela dihati pri hoji v strmino, kar je spremljalo še tiščanje v prsih.

Letos se je »moje telo« zarotilo proti meni. Najprej si je omislilo neko gripo, nato še pljučnico in vnetje sapnika. Da, kar hotelo je biti bolno in v takih primerih se vedno pridruži astma. Cel mesec sem morala počivati. Moja prijazna zdravnica mi je skrbno pomagala, da sem zopet prebrodila težave. Tako sem zopet pričela trenirati od začetka, kajti kondicija v mojih letih pade, če nekaj časa mirujem. Toda v meni je želja po zdravju in s tem tudi po hoji in potepanju po gorah. Te so mi vrnile življenje, zato najdem tudi voljo za trud, ki je potreben na moji poti do drobnih ciljev.


^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke