Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Kako sem spoznal mojo KOPB

Avtor članka: Luftar

Moje prve izkušnje s KOPB

Spomladi leta 1999 sem začel opravljati razna dela za pripravo moje jadrnice na poletno sezono. Nameraval sem narediti tudi nekaj izdelkov iz poliestra, ki bi jih vgradil v barko. Oblikoval sem model in laminiral izdelek za izdelavo sonde za globinomer. Ko se mi je vse to lepo posušilo, sem moral izdelek še obrusiti in dokončno izdelati pred namestitvijo. Ker ni bilo veliko dela, sem se enostavno lotil brušenja in lakiranja brez obrazne maske. O kakšnih težavah glede tega sploh nisem razmišljal, saj sem, razen pri večjih delih, vedno delal brez maske.

Žal se tokrat to ni obneslo. Po dveh dneh sem začel pokašljevati in pljuvati večje količine sluzi, pa tudi čedalje teže sem dihal. Ni mi preostalo drugega, kot da grem k zdravniku. Ugotovil je, da imam pljučnico, in mi dal antibiotike, ki sem jih moral jemati teden dni. Po enem tednu sem bil znova pri zdravniku in dobil sem še en odmerek antibiotikov, ki pa žal še vedno niso pomagali, zato me je napotil na pljučno ambulanto zdravstvenega doma na Viču v Ljubljani.

Sprejela me je prim. Majda Ustar, ki je bila takrat predsednica Društva pljučnih bolnikov, v katerega sem se pozneje včlanil. Na osnovi testov je takoj ugotovila KOPB. Prejel sem veliko meni popolnoma neznanih zdravil, med njimi inhalatorje in predvsem strogo odrejen način jemanja medrola. Zdravila naj bi jemal ves mesec. Že v sami ambulanti pa so me dali na kisik, s katerim sem prejel tudi zdravilo. Zdaj domnevam, da je bil to berodual. Takoj mi je odleglo, po nekaj dneh jemanja zdravil pa sem se že prav dobro počutil in po kakšnem mesecu, ko sem zaužil vsa zdravila, sem bil popolnoma zdrav.

 

Drugo srečanje s KOPB 

Jeseni istega leta sem znova začel pokašljevati, tako da sem se spet odpravil k svojemu zdravniku, ki pa ni več dosti premišljeval in me je kar napotil na pulmološko ambulanto. Še danes se spomnim, kako sem takrat težko prišel po stopnicah v prvo nadstropje. Pri zadnjih treh stopnicah sem se ustavil in nikakor nisem mogel naprej. Globoko sem oddihal in končno le prišel do ambulante. Takrat je bila tam že druga zdravnica, katere imena se ne spomnim, vem pa, da se je postopek zdravljenja ponovil enako kot prvič. Testi, kisik z zdravilom in velika količina zdravil za domov. Znova mi je odleglo In po mesecu dni sem bil zdrav kot riba.

 

Tretje srečanje s KOPB 

Že star pregovor pravi, da gre v tretje rado. Tako sem aprila leta 2000 spet začutil rahlo poslabšanje pri dihanju in pogostejše izkašljeval sluz, zato sem se še enkrat oglasil pri svojem zdravniku. Dobil sem sicer neka zdravila, vendar mi je izročil tudi napotnico za pregled na Golniku. Dejal mi je, naj grem tja že kar naslednji dan. Jaz sem se temu sicer upiral, saj sem naslednji dan nameraval iti v Trst po še nekatere dele za jadrnico, ki jih nisem mogel kupiti v Ljubljani. Zdravnik mi je dejal, naj se kar sam odločim, kdaj bom odšel tja.

 

Posebna zgodba: GOLNIK 

Te dogodke moram opisati kar v posebnem poglavju – zgodbi. Ko sem po obisku pri zdravniku premišljeval, kaj naj storim, sem se domislil, da bi lahko naslednji dan odšel zgodaj zjutraj na Golnik, prejel zdravila in se nato odpeljal kar naprej v Trst. »Malo morgen,« pravijo nekateri.

 

Naslednji dan sem to zamisel hotel uresničiti, zato sem zgodaj zjutraj odšel na Golnik, tako da sem bil tam že okoli šeste ure. Hotel sem biti pač prvi pri zdravniku, da bom lahko pozneje opravil še svoje prijetne dolžnosti do jadranja. Bil sem strašno presenečen, kajti pred bolnico ni bilo skoraj nobenega avtomobila in sem lahko parkiral skoraj pred samim vhodom v bolnišnico. Čez nekaj trenutkov pa se je zataknilo. Vsa vrata so bila zaklenjena in čakati sem moral do sedme ure, ko je začelo prihajati osebje in so me spustili v stavbo.

 

Mislil sem si, da bodo zdaj začeli takoj delati in bom imel vendarle še dovolj časa. Toda, jok!Še en račun brez krčmarja. Zdravnik je začel delati ob osmi uri, jaz pa sem si mislil: »No, zdaj pa bo – ker sem prišel tako zgodaj, bom prvi na vrsti in bo še vse v redu.« Ne, tudi to se ni izšlo. Najprej so prišli na vrsto bolniki iz bolnišnice, tako da so šele okoli desete ure začeli sprejemati zunanje paciente. Pa tudi tedaj še nisem prišel na vrsto, kajti prvi so bili tisti, ki so bili že vnaprej najavljeni pri zdravniku.

 

Medtem se nas je kar nekaj zbralo v čakalnici in kot ponavadi so ljudje začeli pripovedovati razne zgodbe o svojih boleznih, težavah in tako naprej ... Najbolj se mi je vtisnil v spomin bolnik iz Kranja, ki je vseskozi pripovedoval, da bi rad ostal v bolnici. Nikakor ga nisem mogel razumeti, kako more imeti takšno željo. Jaz bi bil rad čimdlje stran od bolnice, on pa notri. Res hecno! Tako je mineval čas in že sem obupal nad potovanjem v Trst, razen morda popoldne, ko trgovine tam spet odprejo.

 

Okoli enajste ure sem končno tudi jaz prišel na vrsto pri zdravniku. Začelo se je običajno poslušanje dihanja oziroma prsnega koša, razni preostali pregledi, ki se jih ne spomnim več, končno pa je le padla zdravnikova odločitev: »Ostali boste v bolnici.« Takrat pa kot da bi me kap! Kar butnilo je iz mene: »Dajte mi zdravila, jaz moram popoldne še v Trst!« »Tukaj boste ostali,« je bil neomajen zdravnik. Jaz pa: »Poslušajte, zunaj je bolnik, ki bi na vsak način rad ostal v bolnici – vzemite njega mene pa spustite domov.« Čez nekaj časa je dejal: »No ja, počakajte zunaj, se bomo že zmenili.«

 

Tako se je začelo še eno čakanje pred ambulanto, z vsako minuto pa je rasla moja nervoza. Ali bo še čas za pot v Trst ali ne? Vse skupaj se mi je zdelo strašno izgubljanje časa, saj bi brez težav lahko oboje opravil v enem dnevu. Minute so se vlekle, od zdravnika pa še nobenega obvestila. Okoli pol ene nikakor nisem več zdržal, stopil sem k zdravniku v ambulanto in od njega zahteval zdravila, kajti zadnji čas je bil, da še opravim svoje zadeve v Trstu. Bil je neomajen: »Tu boste ostali!« Jaz pa: »V Trst grem!« In tako naprej.

 

Vendar zdravnik je zdravnik in takoj me je spregledal. »Lezite na posteljo,« mi je ukazal. Nataknil mi je manšeto za merjenje pritiska in izmeril nekaj čez 200 sistoličnega pritiska. »Sestra, injekcijo,« zaslišim in že se mi zapiči igla v roko. Takrat sem nekako doumel, da bo moralo moje potovanje počakati. Zdravnik je dajal še nekakšne napotke in naenkrat prideta dve sestri, ki jima naroči, naj me spremita v sobo vse do postelje. Vsaka me stisne pod eno roko in počutil sem se kot ujetnik.Pozneje so mi šele pojasnili, da je bila bolnišnica tako zasedena, da mi niso mogli takoj dati postelje in sem zato čakal pred ambulanto. Tako so me hospitalizirali. Prišel sem na oddelek 400, ki ni ravno za zdravljenje KOPB, so se pa tudi tam, ves teden, kar sem ležal na Golniku, dogajale zanimive reči. O tem pa morda drugič!

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke