Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Mati in hči obvladujeta bolezen

Avtorica prispevka: Neda Luznar, prof. zdravstvene vzgoje

 

Gospa Branka Bundalo je mlada mati iz Ljubljane. Živi skupaj s starši in osemletno hčerko Leo. Starši so prišli iz Bosne, ona pa se je rodila v Ljubljani.

»Vsa naša družina ima težave z zdravjem dihal. Moj oče je na trajnem zdravljenju s kisikom, tudi moja mati in stric sta imela astmo,« pravi Branka. Očetove težave z dihali so zdravniki pripisovali njegovemu težkemu delu v gradbeništvu in kajenju, mi pove gospa. Najhuje pa je, da je njena hčerka tudi bolna. Vse to jo obremenjuje. Danes je življenje že tako težko, nima radne zaposlitve, dela v gostinstvu za določen čas. Pove, da bi rada napredovala in si primerno uredila razmere tako zase kot hčerko. Meni, da si bo zelo olajšala življenje, ko bo naredila vozniški izpit. Tako bo bolj mobilna in bo lahko hčerki nudila več. Žal pa je pot do tega zelo draga in dolga.

Pred njo je tudi velik izziv: prenahanje kajenja. Zaveda se, da kajenje za njeno in hčerino zdravje predstavlja veliko grožnjo.

 

Mati Branka

Za astmo je zbolela v predšolskem obdobju. Z njo se je – skupaj s starši, predvsem mamo a spopadala v predšolskem in šolskem obdobju. V času pubertete so astmatični napadi prenehali. Spominja se hudih napadov in svoje groze ob tem. »Nihče, ki tega ni doživel, si ne more predstavljati, kako je hudo, ko loviš sapo in pri tem občutiš grozo,« mi pripoveduje gospa Branka. V začetku je imela velike težave, ker jo je bilo strah tudi pri vdihavanju zdravila. Ko bi morala inhalirati, jo je obšlo nelagodje glede tega, kaj se bo zgodilo, ko bo vdihnila, in kaj če sploh ne bo mogla dihati. Potem je spoznala, da ji to prinaša olajšanje, in začela je obvladovati svoje težave z astmo. Njena mama se je zelo trudila zanjo. Uredili so stanovanje, odstranili zavese, tepihe in poostrili čiščenje. Ugotovili so, da je bila preobčutljivost na prah in mačke. Tudi danes ima težave, če so prostori prašni ali vlažni, kletni in zatohli. Zdaj sicer ne dobi astmatičnega napada, temveč jo močno srbijo oči in vrat. Ko spomladi rastlinje začne cveteti, veliko kiha in oči se ji močno solzijo. Če se ji zgodi okužba dihal, potrebuje pršilnik. Navadila se je, da pršilnik vedno nosi s seboj, vendar ga k sreči zelo redko uporabi.

 

Hčerka Lea

Ko je pred osmimi leti pričakovala rojstvo hčerke, si ni predstavljala, da bo ta imela takšne težave z zdravjem. Nosečnost je potekala dobro in brez posebnih težav. Dojenje pa ni bilo prav uspešno; trajalo je samo tri dni, nato je deklico hranila s prilagojenim mlekom. Žal pa je punčka zelo malo spala, veliko jokala in ni dobro napredovala. Pediatrinja jo je napotila v bolnico zaradi obstruktivnega bronhitisa. Tako so ji že v prvem mesecu ugotovili alergijo na kravje mleko in jajca. Pri treh letih je bila znova hospitalizirana zaradi astme.

To so bili težki časi, pove mati: »Zgodilo se je, da je bila Lea samo nekaj dni v vrtcu, potem pa dva tedna ali več doma. Ker sem bila veliko doma, nisem mogla dobiti stalne službe. K sreči se je z razvojem otroka stanje izboljšalo. Zdaj Lea nima več tako hudih astmatičnih napadov. Ima pa zelo burne in življenjsko ogrožujače alergične reakcije, kar me še bolj skrbi.« Vsako leto opravi test za različne alergene. Zdaj ima preobčutljivost na plevele in zelo buren odziv na arašide. Kot pove osemletna Lea: »Če pojem hrano, ki ima samo sled arašidov, ali primem vrečko z arašidi, me vse začne močno srbeti in moram takoj vzeti zdravilo. Pršilnik in zdravilo imam vedno pri sebi. Potem se pa še umijem in namažem s kremo, da me preneha srbeti.« Navadila se je, da mora paziti, kaj zaužije in kaj je v tej hrani. Zdaj lahko že tudi sama prebere nalepke s podatki o sestavinah hrane. Lea je večkrat spraševala, zakaj ima te težave, in tudi mati Branka je zaskrbljena: »Vsakič, ko gre v šolo, me je malo strah, ker je ni ob meni in se bojim, da bo morda rabila mojo pomoč.« Vendar je zdaj Lea že dovolj velika, da bi znala tudi sama poskrbeti zase. V šoli so o bolezni obvestili tako učitelje kot osebje v kuhinji. Vsi vedo, kako obvarovati učenko, in so tudi usposobljeni za pomoč. Lea ima zdaj ustrezno zaščitno terapijo, pršilec in tablete, ki jih redno jemlje. Za prvo pomoč pa ima tudi olajševalec.

 

Skupaj premagujeta ovire

»V začetku nama je bilo zelo hudo«, pripoveduje mati. »Nisem veliko spala, bila sem prestrašena, zelo sem se obremenjevala. V pomoč mi je bilo, da sem imela tudi sama izkušnjo z astmo. Veliko podpore sem prejela od zdravnikov, predvsem od Nuške Guid, dr. med, ki zdravi tako mene kot tudi mojo hči.«

Zdaj sta obe, prav tako pa tudi njuni bližnji, sprejeli bolezen kot njuno spremljevalko. Redno uživata zdravila in si merita pretok kisika v krvi. Ugotavljata, da imata bolezen pod nadzorom in ne ona njiju.

Poskušata živeti čimbolj sproščeno. Ob lepih dnevih skupaj kolesarita in se vozita z rolerji. Lea se je lansko leto pridružila gimnastični skupini. Letos pa jo je navdušil ples in pleše v plesnem klubu. Zelo rada tudi riše. Če se le da, poletje preživljata na morju. K sreči Leo vzamejo na morje tudi sorodniki, tako da je čimveč na zraku, ki ji koristi.

 

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke