Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Moje novo življenje

Zgodba sega v moje zgodnje otroštvo, ki sem ga preživela v stanju močnega dermatitisa in bronhitisa, v zgodnji puberteti pa se je pridružila še alergijska bronhialna astma, imela sem čedalje pogostejše vnetje pljuč, nabiranje sluzi v pljučnih mešičkih in nastanek trdovratnih bakterij pa sta posledično vodila do kronične pljučne odpovedi.

Vse to, vključno z oteženim dihanjem, s hitro zasoplostjo in z utrujenostjo, me je vse pogosteje privedlo do daljših bolnišničnih terapij. Antibiotik je postajal moj vsakdanji spremljevalec. Zdravstveno stanje se kljub rednim terapijam ni izboljševalo, nasprotno, iz leta v leto se je slabšalo do te mere, da sem za dihanje občasno že potrebovala odmerke dodatnega kisika.

Leta 2007 je potreba po dodatnem kisiku postala vsakdanjost in s pomočjo podjetja Sapio, d. o. o., iz Celja sem ponovno postala mobilna, sprehodi v naravo, stopnice, domača opravila so mi postali bližji, a žal ne za dolgo.

Vse pogostejše bakterijsko-virusne okužbe z močnim kašljem pa so privedle do ponavljajočih se bronhiektazij, povečevanje deleža dodatnega kisika pa je zviševalo odstotek ogljikovega dioksida v krvi in sprva le misel o presaditvi pljuč je kmalu prešla v potrebo.

Na kliničnem oddelku za pljučne bolezni v UKC Ljubljana so me seznanili, da za tako presaditev ni primeren vsakdo, predhodno so potrebni obsežni pregledi, preiskave, predvsem pa je pomembna moja visoka motivacija.

Od leta 1997 slovenskim bolnikom presaditev pljuč opravljajo v univerzitetni bolnišnici AKH na Dunaju (Allgemeines Krankenhaus Wien), v sodelovanju in predhodni pripravi s kliničnim oddelkom za pljučne bolezni v UKC Ljubljana. Na področju presajanja pljuč je AKH med tremi največjimi centri na svetu.

Moram reči, da sem sama bila malo skeptična, mogoče sem preveč pesimistično razmišljala, vendar ob podatku, da so za tako transplantacijo izbrani bolniki, pred katerimi je največ leto dni življenja, nisem več pomišljala. Nimam kaj izgubiti, leto pa je tako hitro naokrog …

Preiskave in zahtevni pregledi so bili končno pri koncu, uvrščena sem bila na čakalno listo in meseca februarja 2010 so tudi zame na Dunaju »prižgali« zeleno luč. Glede na to, da ima samo od pet do deset odstotkov dajalcev, izbranih za odvzem organov, primerna pljuča za presaditev, je bilo moje pričakovanje čakanja na primeren organ od 12 do 24 mesecev. Minute, ure, meseci negotovosti v pričakovanju … Ob vsakem telefonskem klicu me je prevzel adrenalin pričakovanja!

 

Končno je 19. novembra 2010 prišel MOJ dan!

»Andreja, imamo primerna pljuča za vas,« je bilo sporočilo doc. dr. Salobirjeve iz UKC Ljubljana, »urgentno vozilo je že na poti do vas, pohitite, časa ni na pretek.« V dobrih dveh urah smo že bili na Dunaju. Prijazen sprejem na AKH, začasna namestitev, odkriti pogovori z anestezistko in s kirurgom, določena ura začetka operacije, predvsem pa prisotnost in pomoč mojega moža so prispevali k temu, da sem se težko pričakovane operacije resnično veselila, in končno se je ob 20. uri začelo!

Operacija za presaditev obeh pljučnih kril je od mene zahtevala osem ur globokega spanja. »Zadihaj, dihaj!« so bile moje prve misli po dveh dneh, ko sem se prebudila.

Nešteto neznanih aparatur, značilen zvok, mreža neskončnih cevk in prijazno osebje v belem mi je oznanjalo – ŽIVIM! Takoj, brez pomisleka, se je začelo učenje novega življenja.

Sledile so vaje počasnega dihanja, za krepitev oslabelih mišic, najprej leže, nato pa sede. Ni bilo lahko, težave s sporazumevanjem, močne bolečine, halucinacije … Na intenzivnem oddelku sem preživela osem nepozabnih dni. Sedmi dan sem že začela terapijo hoje in za pridobivanje ravnotežja, tudi obrok sem že lahko pojedla. Čudoviti občutki …! Zdravljenje, vključno s terapijo, se je brez zapletov nadaljevalo še osem dni na splošnem oddelku, deseti dan so mi odklopili vir dodatnega kisika in »nova« pljuča so bila v polni funkciji!

Po vrnitvi v Slovenijo sem bila še enajst dni v UKC Ljubljana, na oddelku za pljučne bolezni in alergijo, kjer sem se pod vodstvom strokovnega osebja naučila novih terapevtskih vaj, sama odmerjati in jemati zdravila ter si dajati inzulin.

Po odpustu iz bolnišnice sem končno zaživela novo življenje, z novimi pljuči!

Žal pa brez imunosupresivnih zdravil ne bo šlo, jemati jih bom namreč morala do konca življenja in se seveda sprijazniti tudi z njihovimi možnimi posledicami. O neželenih učinkih sploh ne razmišljam, vse to odtehta razlog ponovnega življenja in uresničitev mojih sanj, verjela sem v nekaj, spet lahko diham, hodim, kolesarim, izvajam vsakodnevna opravila.

Minila so štiri leta, odkar sem v življenju dobila še eno priložnost! Izkoristila sem jo kar se da najboljše. Zavedam pa se tveganja, ker vem, da so pljuča edini presajeni organ, ki je neposredno povezan z okoljem, zato na udaru neštetih virov okužb.

Bodite pozorni na svoja pljuča in hvaležni, da nimate težav z njimi!

Zahvaljujem se vsem, ki ste mi pomagali in me pozitivno vzpodbujali na moji težki poti. Preveč vas je, da bi vas naštevala! Moje sanje so se uresničile – živeti, uživati življenje! Ali je to sploh mogoče?!

Zdaj verjamem, da presaditev pljuč ni le prenos enega organa iz telesa dajalca v telo prejemnika, to je res kompleksna logistična operacija in za njeno uspešno izvedbo je potreben širok krog strokovnjakov, ki tesno sodelujejo v posameznih bistvenih postopkih, kot so izbira bolnika, predoperacijska rehabilitacija, izbira dajalca, pooperacijska nega, imunosupresija, rehabilitacija in spremljanje bolnika po posegu. Sama presaditev je sicer pomemben, vendar majhen del zapletenega postopka.

 

Življenje je lepo, če ga lahko živiš!

 

Andreja Zarič iz Celja

 

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke