Englih presentation
Avtorica prispevka: Barbara Latkovič, Povzeto iz knjige Joan Collins: Nedovršni čas (stran 165 - 167)

Huda alergija na lupinarje z Joan Collins
.

Joan Collins, znana filmska diva, producentka in pisateljica, ki jo poznamo tudi pri nas, ima alergijo na lupinarje. Alergična je na rakce in jastoge, ki jih ima izredno rada. Njena alergija se je počasi stopnjevala, dokler je ni leta 1958, po snemanju filma, presenetila zelo huda oblika  - anafilaktični šok po zaužitju rakcev v solati. V svoji knjigi je dobro opisala razvoj anafilaktičnega šoka in tudi njegovo zdravljenje. Preberite si njen zapis iz knjige Nedovršni čas in zmeraj ga boste prepoznali.

»... Začela sem dobivati občasne napade koprivnice, posebno kadar sem jedla jastoga ali morske rakce. Po nekaj preiskavah je zdravnik ugotovil, da sem alergična na lupinarje. Nisem jih več smela jesti. Resnična nesreča. Všeč so mi bili, vendar so postajale moje reakcije čedalje hujše vsakič, ko sem jih jedla. In zdravnik me je opozarjal, da utegnejo biti takšne alergije nevarne.
Ko smo končali snemanje filma Zberite se okoli zastave, fantje (leta 1958), sem naredila majhno večerno zabavo ... La Scala je dobavila jedila. Sama sem skrbno izbrala jedilnik, vendar nisem dovolj premišljeno pretuhtala svoje izbire. Po nabasanem krožniku s cioppino (op.: vrsta solate z rakci) sem začutila, kako mi lica žarijo in vesele maroge so se mi naredile po vratu in ramenih.

»Presneto, videti si kot sadni puding!« se je smejala moja angleška prijateljica. Odvihrala sem do ogledala v kopalnici in zagledala zardel in otekel obraz. Zgrozila sem se zaradi zelenih oči, potopljenih v morje pretrganih rdečih kapilar, ko sem si dvignila veke. Zdravnik mi je dejal, naj ga pokličem ob vsaki uri, če me bo presenetila alergija. Ura je prišla. Planila sem k telefonu v spalnici. Prijatelj je resno govoril v telefonsko slušalko in si z drugo roko pokril uho, da ga ne bi motilo žlobudranje glasov naokrog ... Pogledal je kvišku in vzdihnil. »Kaj se je zgodilo s tvojim obrazom?« Iztrgala sem mu telefon, zasoplo zavreščala: »Oprosti, Kim« in zavrtela številko zdravnika. Gruča zaskrbljenih gostov se je zbrala, opazujoč, kako se iz omamne gostiteljice spreminjam v Drakulo. Začutila sem, kako so mi po vsem obrazu otekli izpuščaji kot paradižniki, ko sem brez sape pojasnjevala zdravniku svojo zadrego. »Pri priči pridite k meni,« je velel.

»Jaz te bom peljal, «je rekel zaskrbljeni režiser. »Hitro!« sem zavpila. V glavo mi je šinila samo želja, da bi pobegnila z lastne zabave in ubežala prestrašenim pogledom svojih gostov. Pograbila sem ovratno ruto in oddirjala sva po stopnicah navzdol, medtem ko sem že nekam čudno in nenaravno lovila sapo. Vozil je naglo in drzno po na pol praznem Sunset Boulevardu. Obšel me je občutek, kot da bi mi kdo napihoval obraz s tlačilko za kolo. Z vročičnim pogledom sem se zazrla v vzvratno ogledalo. »Oh, moj bog! Ne glej me!« Z ovratno ruto sem si ogrnila to, kar je postalo najbolj groteskno strašilo, ki sem ga kdaj videla. Obraz se mi je napihnil kot nogometna žoga in vsak hip se je večal. Koža na obrazu je bila škrlatno rdeča in oči so se izgubljale v obkrožujočem tkivu, ki je naglo otekalo. Moje ustnice so bile kot banane, tako debele, da nisem več mogla govoriti. In najhujše je bilo, ker nisem dobivala v pljuča dovolj zraka in sem lovila sapo. Tudi grlo mi je naglo zatekalo. Začelo me je dušiti. »Jezus Kristus!« režiserju je obraz zledenel v grozi in iznenada je pognal avto na sto milj na uro ter vozil skozi vse rdeče luči -  to je bil zadosten dokaz za moje mučno stanje. Nisem mogla govoriti -  še dihala sem komaj. Naslanjala sem se na sedež z ovratno ruto na obrazu, tako da ne bi mogel nihče bežno zagledati te strahote. Domnevala sem, da najbrž umiram. »Umiram ...« sem zaječala.

»Ozdravela boš otrok -  ozdravela boš.« Njegov obupani glas me je pomirjal, ne pa njegov obraz, podoba ohromljenega strahu. Hkrati, medtem ko sem zrla smrti v oči, mi je slaboten glas v možganskem ozadju šepetal, naj pustim ovratno ruto na obrazu, tako da me ne bi nihče mogel videti, kako grozna sem postala.
»Živi hitro, umri mlad in bodi lep mrlič.« To so bile Bogartove smernice iz filma Potrkaj na ta vrata. Prvo sem že začenjala, vsak hip bom doživela drugo, ono nazadnje pa je postalo nedosegljivo. Upam, da bodo moje truplo sežgali, še preden me bo kdo videl, kakšna sem, sem nejasno preudarjala. Nato sem omedlela in se zgrudila prav v ljubeče roke najlepšega bitja, ki sem ga kdaj videla -  medicinske sestre. Ko so me peljali po hodniku, res, tudi bolniški voziček me je čakal - zdravnik mi je vbrizgal injekcijo v roko in skozi meglico sem zaslišala, kako je govoril glas »... najbrž ji moramo vtakniti cevko v sapnik.« Samo še to potrebujem, sem pomislila. Cev skozi grlo. Kako mikaven posnetek -  če se bom še kdaj živa prikazala na srebrnem zaslonu.

Napovedi so bile različne. Obraz mi je bil kot puntarski zaporni balon, ki je plaval nad mano, ločen od telesa. Za telo se mi je zdelo, da ga je deset tisoč komarjev ravnokar začelo pikati. Ko so me potiskali po brezhibno čistem hodniku v kliničnem centru, so nekateri mimoidoči opazovali to pomilovanja vredno bitje, očitno v smrtnem boju in njegovo spremstvo. Prizadevna medicinska sestra je vbrizgavala adrenalin v njegovo roko, hladnokrvni, vendar zaskrbljeni zdravnik je meril utrip, filmski režiser s skuštranimi lasmi je bil razburjen in bitje samo, pozabljajoče na neizbežno smrt, je imelo v mislih samo to, da bi skrilo svoj obraz pred noro množico.
Moje telo se je čudežno takoj odzvalo na adrenalinsko injekcijo, ki mi jo je sestra dala v preddverju. Ko smo prišli v zdravnikovo sobo, sem slednjič že dihala  nekoliko lažje in balon, ki bi naj bil moj obraz, je že po malem spuščal zrak in se krčil.

Smrt še ni terjala te mlade žrtve ...
Srečna sem bila že zato, ker sem spet imela stari obraz. Režiser se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je bila pred vrati smrti moja poglavitna skrb, naj ne bi nihče videl mojega obraza. Takšni sta nečimrnost in negotovost mlade igralke, potem ko je podpisala pogodbo s filmskim studiom, ki med delovnim dnem nepretrgoma in izključno poudarja slepilo, da je za vse večne čase mogoče ohraniti popolnost obraza in telesa. Nisem mogla pustiti, da bi me kdo videl takšno, pa čeprav sem bila na robu smrti.«

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke