Englih presentation

Prirejeno po intervjuju novinarke Katarine Novak, Zdrav dih za navdih.

 

Robert Erjavec - kljub občutljivosti na osji pik obožuje naravo



Simpatični vremenar s POP TV Robert Erjavec je tudi zasebno sproščen, nasmejan in zgovoren. Zanj bi skorajda lahko rekli, da je otrok narave, ki jo obožuje, s tem pa tudi vse, kar je v njej živega in lepega, vsekakor pa koristnega, česar se premalokrat zavedamo. Vsaka žival ima svoj namen, je prepričan Robert, kar pomeni, da mu še na misel ne pride, da bi recimo treščil muho, pajka, oso ali kaj podobnega. Prostora je pač dovolj za vse.

In prav os, na pik katerih je občutljiv, se sploh ne boji. »Ker to vem, lahko tudi, če bi bilo potrebno, poiščem pomoč,« pravi sogovornik in ponosno doda, da je v bližini njegovega doma v naravi blizu Novega mesta njegov sosed sršenje gnezdo.

Da je alergičen na pik ose, Robert pravzaprav dolgo ni vedel. Kot otrok namreč ni imel nobenih težav. »Če me je karkoli pičilo, čebela, osa ali kaj drugega, je zame vedno poskrbela stara mama, ki je imela pri roki reženj čebule, ki blaži bolečino in menda posesa vsebino,« pripoveduje Robert. Potem pa se mu je zgodilo nekaj let nazaj - natančno se spomni, da je doma dremal pred televizijskim aparatom, ko je bil na Otočcu rok festival, ko je nenadoma začutil pik pod srajco. Na pol v dremežu se je pač tam malo udaril in popraskal. Sledil pa je še en pik in nato tretji. Potem je le vstal in pogledal, kaj naj bi to bilo - in pod srajco je zagledal oso. »Pa je nisem ubil!« ponosno pove, »pomagal sem ji, da je zletela ven. Še okno sem ji odprl.«Kmalu pa so bile vidne in občutene posledice. Začeli so se mu delati srbeči izpuščaji in lise, kar je povzročalo zelo neprijeten občutek. Nato so mu otrdele ustnice, predel okrog ušes in bezgavke. Tako je ugotovil, da je to reakcija na osji pik in se prvič v življenju srečal s kakšno alergijo, ki je prej ni poznal. »Ni me zgrabila panika,« je povedal Robert Erjavec, ki ni, kot je dodal, takrat poiskal nobene pomoči. Samodejno je na mesto treh pikov položil obkladek z ledom.«Popil pa sem tudi kozarček domačega orehovca,« doda v smehu, »in odšel na festival na Otočec.«

Po piku je imel še nekaj težav oziroma oteklin in zatrdlin, ki pa so čez nekaj časa izginile. Osa ga po tistem ni pičila nikoli več, posledic in tveganja pa se dobro zaveda, ker je tudi sam del zdravstvenega delavca in te stvari kolikor toliko pozna. To ne pomeni, da zadevo jemlje zlahka, saj tudi opozarja, da je vsekakor bolje pri takem piku poiskati zdravniško pomoč kot pa čakati, da bo bolje. Robert tudi nima kakšne posebne zaščite, čeprav ve, da se lahko taka reakcija ponovi pri vsakem novem piku. Prav tako se zaveda, da je dandanes toliko različnih strupov v ozračju in na rastlinah, da so tudi povsem nedolžni piki žuželk lahko nevarni.

Zadnja štiri leta živi Robert v naravi. Njegovi sosedi so sršeni, s katerimi se povsem dobro razume, saj ima tudi sicer zelo rad živali, z njimi komunicira - in mogoče je to - to, dodaja med smehom. Okoli njegove hiše se mirno sprehajajo zajci, srne in na pol divje mačke. Za zadnjo osmico, ne ve, kje je, ima pa zdaj devetko. Poimenuje jih namreč kar s številkami, ker jih je toliko.

Pobliže se sicer ne srečujejo, so pa koristne, saj poleg drugega tudi lovijo miši. Na cvetni prah ni alergičen, tovrstne težave dobro pozna, saj vsako pomlad zaradi tega trpi njegova mama.
»Vsa je v solzah in vnetih sluznicah, joka, kot da smo ji storili kaj hudega,« se pošali Robert. Njegov oče in dva brata pa teh in podobnih tegob zaradi alergij ne poznajo.

Kot vremenar je Robert na tekočem z različnimi pojavi v naravi, saj sušna obdobja prinašajo svoje, deževna, mrzla, suha pa spet svoje značilnosti. To vse ga zanima, saj dela tudi kot novinar na novomeškem radiu. Če je zima blažja, pomeni, da bo tudi insektov več, pojasnjuje. Tu pa so seveda še kmetovalci in sadjarji, ki gnojijo in škropijo s snovmi, ki niso vedno nestrupene in onesnažujejo ozračje, živali pa to seveda prenašajo. Moti ga, da včasih mediji poročajo o tem, da je določena lokacija, denimo na morju, »zelo nevarna« zaradi določenih žuželk. Pred leti je tako vladala rahla panika, da so na otoku Pašmanu črne vdove. Robert sam že leta zahaja tja in iz izkušnje pove, da je doslej videl le eno. »Na Cresu pa sem jih kot otrok celo sam lovil,« pravi, »le da starši tega, seveda, niso vedeli.«

Kot otrok oziroma mladenič pa je imel kožno plesen. Veliko se je ukvarjal s športom in takratni sintetični dresi so mu zaradi potenja povzročali preglavice z belkastimi in rdečimi lisami, ki mu jih je mama mazala z žveplovim milom in jodovo tinkturo, pa so izginile po sončenju na morju.

Danes pa se veliko govori o posledicah pikov žuželk (borelioza, meningitis in podobno), kar ga rahlo preseneča, prepričan pa je, da pri odhodu v gozd previdnost nikakor ni odveč, saj je dokazano, da so denimo klopi okuženi oziroma smo občutljivi na njihov pik. Zato se je treba za gozd vedno obleči primerno: visoki čevlji, hlače zataknjene za nogavice, dolgi rokavi stisnjeni v zapestju, in še kaj, obvezno pa pozoren pregled telesa po vrnitvi.

Roberta redkokaj spravi v slabo voljo, jezi pa ga, ko v križankah oso opisujejo kot nadležno žuželko.


Živalski piki

Nekateri ljudje so preobčutljivi na živalske strupe, kar ima lahko tragične posledice, na primer zadušitev zaradi otekline v žrelu. To lahko povzroči tudi navaden osji pik. Če človeka po piku obide splošna slabost ali začne otekati (navadno okoli oči), naj nemudoma poišče zdravniško pomoč, tisti pa, ki vedo, da so preobčutljivi, naj imajo vedno pri sebi kakšno antihistaminsko zdravilo, vsekakor pa se morajo posvetovati z zdravnikom.


Tudi meduze so nevarne

Znani slovenski ihtiolog prof. dr. Miroslav Zei je o tem nekoč zapisal: «Živalski strupi, kakršnega imajo npr. meduze, ki nas opečejo v morju, postanejo nevarni šele čez čas, kajti telo te strupe kopiči in ne izloča. Tako se alergije na živalske strupe pojavijo pri človeku šele z leti, a so z vsakim stikom hujše in hujše, celo smrtno nevarne, kadar presežejo količino, ki jo telo še lahko tolerira. Najpogosteje pride do nezavesti in celo odpovedi srca, zato takih opeklin meduz, pikov čebel, os, pajkov in škorpijonov nikakor ne smemo jemati zlahka.«

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke