Englih presentation
Zdrav dih za navdih

 

Slikarka Tinca Stegovec, naša članica o sebi in svoji bolezni

Po poklicu sem slikarka, po specializaciji grafičarka ter izredni profesor v poko­ju. Izhajam iz učiteljske družine, oče je bil Primorec in mama Štajerka. Rodila sem se v Beli krajini pred 80 leti. V Ljubljani živim že 75 let. Po maturi na klasični gimnaziji sem študirala na likovni akademiji, mikala pa so me še druga humanistična področja, posebno književnost in tuji jeziki. Tem sem se ob izbranem poklicu še posvečala in zelo mi je prišlo prav: pri stro­kovnem izpopolnjevanju, na študijskih potovanjih v tujini, tudi kot štipendistki francoske vlade v Parizu in Prešernovega sklada v Italiji, pri organizaciji in spremljanju svojih razstav ter na mednarodnih kongresih Arts and communica­tions, kamor me vabi mednarodni biografski center iz Cambridgea ter Ameriški biografski inštitut iz Severne Karoline v ZDA. Vse to prinaša mnogo stikov z ljudmi, ljudje pa me tudi v umetniškem delu najbolj zanimajo.

Svoje grafike sem razstavljala na 38 samostojnih razstavah in 180 skupin­- skih: doma in v tujini. Od nagrad so mi najbolj pri srcu domače: Prešernovega sklada in Župančičeva. Ilustrirala sem 11 knjig. Po upokojitvi zaradi bolezni dihal sem se vse bolj ukvarjala s pisanjem člankov s področja likovne kulture in potopisov. Potovala sem največ po mediteranskih deželah, nekoliko po srednji Evropi, malo v Afriki, najdalje pa sem prišla v Los Angeles. Potovanja so me kljub fizičnim naporom (potovala sem sama) osvežila in mi dala novih idej za delo in življenje.

Astma me spremlja že pol življenja. Tako je, kot da bi dobila ob sebi nekoga, za katerega moram stalno skrbeti. Začelo se je na službenem mestu profe­sorice za grafiko: ta je že sama po sebi zahtevna in naporna, saj se upora­bljajo številne kemikalije, med njimi alergene in celo kancerogene. Pri svojem grafičnem delu sem jih še prenesla, ker avtor ne uporablja vseh hkrati in si po potrebi zrači. V službi pa je bila skupina učencev, ki so na raznih stopnjah grafičnega postopka uporabljali razne kemikalije, na primer: eden je z benci­nom razmaščeval cinkovo ploščo, drugi jo je že grundiral z asfaltnim lakom, tretji jedkal v dušični kislini, naslednji čistil s sintetičnim terpentinom, nato napraševal s kolofonijo, topil ta prah z gorilnim špiritom in jo po jedkanju s špiritom čistil. Vse to v nizki mansardni delavnici z majhnim prekucnim oknom. Učenci so se vsake tri ure menjali, mene pa je doletelo, da sem imela celo 9 ur v enem dnevu.

Sredi mojih štiridesetih let me je začelo dušiti. Po tistem dnevu z devetimi ura­mi grafike sem tri dni težje dihala in govorila. Imela sem občutek, da ugašam - vedno pogosteje sem obolevala za bronhitisom in pljučnico. Na Golniku so me temeljito preiskali, testirali ter ugotovili bronhialno astmo in začetek em­fizema. Izrazito se mi je obrnilo na bolje na počitnicah na morju. Peljala sem se v Dubrovnik, se naselila v starem delu mesta, kjer ni prometa in preživljala cele dneve v nacionalnem parku otoka Lokrum, kjer je idealni zrak. Z ene strani ga je izdihovalo bujno rastlinje, z druge pa kristalno čisto morje. Sliši se razkošno, pa ni. Bilo je bolj ekonomično kot v kakem majhnem obmorskem kraju, kjer ni samopostrežne restavracije in živilskega trga. Podobno blagodej­no kot hlapi morja name učinkuje tudi vdihavanje sveže trave. Astma mi je bistveno spremenila življenje. Zdravniki so mi rekli, da ne bom več mogla opravljati takratne službe. Intenzivno sem iskala drugo, pa brez uspeha. Tako mi je po 28 letih službe ostala samo še invalidska upokojitev.

Navajena sem iz zla kovati dobro. V tem primeru mi je dobro pomenila svobo­da. Svoj osnovni poklic likovne ustvarjalke sem po upokojitvi gojila dalje, le zahtevno grafično tehniko globokega tiska sem sčasoma opustila ter se bolj posvečala risanju in slikanju. Pri svojih 63 letih se opravila vozniški izpit (prejnikoli ni bilo časa zanj), da sem se iahko vozila v naravo slikat ali vsaj na zrak. Ta je bil pred leti v Ljubljani bolj onesnažen kot danes, verjetno zaradi drugačnega ogrevanja. Vsako jutro sem po telefonu spraševala, koliko je žveplovega dioksida. S Krvavca je bila Ljubljana videti kakor pod žveplenim pokrovom.

Pozimi sem občasno odhajala na morje. Ko sem dobila honorar za neko večje slikarsko naročilo, sem po hujši bolezni dihal sredi zime odšla v deželo večne pomladi - na Kanarske otoke. Tam sem se pridružila hodcem, ki so v gosjem redu stopali po sipinah tik ob oceanu, da bi si okrepili prizadeta dihala. Podobno so počeli turisti v mondenem Italijanskem letovišču Lignano sabbio d¢oro, kjer sem se udeležila slikarske kolonije; videla sem jih, kako pred zajtrkom, tudi v gosjem redu, hodijo ob morju in vdihavajo. Pa tisto morje ekološko precej zaostaja za našim ali hrvaškim.

Pravzaprav so terapije pri boleznih dihal tudi lepe. Vedno sem bila ljubiteljica narave. Zdaj se lahko brez slabe vesti vsak dan sprehajam. Ker stanujem v strogem centru, kjer ni vrta, sem stanovanje opremila z okrasnimi eksotičnimi rastlinami, ki mi dodajajo kisik. Prinesla sem jih z morja kot spominke, zdaj pa so že drevesa. Palma z otoka Visa meri čez 3 m, podobno filodendron iz Primoštena, orjaški fikus benjamin iz Katanije pa se je že upognil k svetlobi, ker je višji od stropa. K dobrem zraku pripomore tudi Ionizator - sestrino darilo za god. Že omenjeno poležavanje s knjigo ob morju ali na travniku mi pomeni dodatno izobraževanje in estetski užitek. Nadomešča mi nekoč priljubljene obiske kulturnih prireditev - gledališč, kina, koncertov, kamor tudi ne bi bilo več varno hoditi zaradi možnih virusov v množici. Prijateljske obiske s pogovori v zaprtem prostoru pa sem zamenjala s pisno korespondenco in telefonom.

Nisem še povedala, kako zaslužni so za moje dolgoletno prenašanje kroničnega obolenja dihal zdravniki. Imam srečo, da sta moja stalna zdravnika - specialist družin­ske medicine dr. Marko Kocijan in prof. dr. Jana Furlan - zares karizmatična strokovnjaka in izrazita humanista. Dr. Furlanova je vsa leta zavzeto vodila mojo astmo; vedno se lahko še obrnem nanjo, kadarkoli, kar mi daje občutek varnosti. Pomagala mi je tudi njena knjiga Kako živeti z astmo. Marsikaj sem se že naučila pri speleoterapiji bolnice v Sežani, kjer so nam predavali odlični specialisti in nas izkušene terapevtke učile dihalnih in drugih telesnih vaj. Podobna šola je sedaj tudi v Ljubljani. Upanje vzbuja še napredek v proizvodnji zdravil. Ko sem na primer zaradi Symbicorta nedavno tega izgubila glas, ker so se mi vnele glasilke in sem že obupavala, mi je dr. Furlan posredovala novo zdravilo Alvesco, ki se aktivira šele v pljučih.

Naj pripoved o svoji bolezni zaključim z naslednjo pozitiv­no mislijo: alergiki in astmatiki smo občutljivi ljudje, ime­nujejo nas preobčutljive. Zato zaznamo marsikaj, česar drugi ljudje ne, ali pa vsaj prej kot oni. Zaradi te lastnosti in odzivnosti je naše življenje bolj intenzivno in notranje bogatejše. Nikoli se ne dolgočasimo. Ni pa lahko.

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke