Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Srečanje Sekcije za otroke DPABS, 20. okt. 2016

Avtorica prispevka in fotografij: Špela Žnidaršič Reljič

Srečanje Sekcije za otroke DPABS s predavanjem o anafilaksiji in uporabi samoinjektorja adrenalina

 

V Mariboru smo v okviru Sekcije za otroke Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije 20. oktobra 2016 organizirali srečanje s predavanjem asist. dr. Maje Skerbinjek Kavalar, dr. med., spec. pediatrije, o anafilaksiji in uporabi samoinjektorja adrenalina. Na srečanje smo povabili vse člane društva in otroke, ki so že doživeli anafilaksijo, ter njihove starše. Povabljeni so bili tudi vsi učitelji in vzgojitelji osnovnih šol ter vrtcev iz Maribora in okolice, saj je bil naš namen poučiti o tej nevarni bolezni čim več ljudi, ki so ob otroku, ko se ta preobčutljivostna reakcija pojavi.

Anafilaksija je življenje ogrožajoča, generalizirana oziroma sistemska preobčutljivostna reakcija, ki se razvije v nekaj minutah, zato je prepoznavanje simptomov in znakov ter hitro pravilno ukrepanje odločilnega pomena za bolnike. Vsaka zamujena minuta pri zdravljenju pomeni večjo možnost za težji potek anafilaksije pri otroku ali celo smrt.

Zelo veseli smo bili, da se je na naše povabilo odzvalo tako veliko udeležencev, saj smo povsem napolnili sejno sobo na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor. Pozdravnemu nagovoru predsednice mariborske sekcije za otroke DPABS Špele Žnidaršič Reljič, dr. med., spec. pediatrije, je sledilo poročilo članice izvršilnega odbora DPABS Alenke Ferčec Milošič o dejavnostih društva.

V izvrstnem predavanju je alergologinja Maja Skerbinjek Kavalar zelo nazorno pojasnila značilnosti bolezni, pogostost pojavljanja, ki je vse večja, ter dejavnike tveganja za njen nastanek, kot so napor, okužba, uživanje nesteroidnih antirevmatikov ali alkohola, stres in sprememba navad.

Pri otrocih in mladostnikih so najpogostejši povzročitelji anafilaksije hrana, piki žuželk in zdravila. Kar štiri do sedem odstotkov vseh otrok je alergičnih na hrano, zato je Maja Skerbinjek Kavalar poudarila pomen pravilne prehrane teh otrok in nadzora nad zaužito hrano v vseh okoljih. Klinično sliko bolezni in zdravljenje je ponazorila tudi z videopredstavitvami odigranih prizorov, kar je še prispevalo k boljši predstavi simptomov in znakov bolezni ter učenju pravilnega ukrepanja ob pojavu. Temelj zdravljenja so pravilen položaj bolnika, prekinitev stika z alergenom, če je treba, temeljni postopki oživljanja in aplikacija adrenalina, ki ga injiciramo vedno, kadar so prisotni simptomi in znaki prizadetosti dihal, prebavil ali kardiovaskularnega sistema. Seznanili smo se tudi z boleznimi, pri katerih so podobni znaki kot pri anafilaksiji (med njimi so koprivnica, sinkopa, hiperventilacijski sindrom, poslabšanje astme in oralni alergijski sindrom), ter z razlikovanjem med njimi. Uporabo samoinjektorja adrenalina smo zatem ob pomoči zdravstvenega osebja (zdravnic in medicinskih sester) vadili individualno, tako da so vsi udeleženci usvojili pravilno tehniko uporabe tega, pri anafilaksiji najpomembnejšega zdravila.

Po predavanju se je razvila še dolga in sproščena razprava, kar dokazuje, da je bila tema predavanja zelo zanimiva in so se udeleženci počutili dobro, saj so bili brez zadržkov pri izpovedi lastnih izkušenj ter so lahko vprašali o vsem, kar jih je zanimalo. Pogovarjali smo se o nujnem obveščanju in izobraževanju učiteljev, vzgojiteljev in drugih odraslih, ki skrbijo za otroke, da so seznanjeni z alergijami pri otroku, da vedo, kje je pisni načrt za ukrepanje ob anafilaksiji in kje je shranjen samoinjektor adrenalina. Otrok mora imeti vedno pri sebi tudi set zdravil za samopomoč in vsebino seta takoj zaužiti, če pride do stika z znanim alergenom oziroma ob prvih znakih blažje alergijske reakcije. Udeležencem smo razdelili tudi pisno gradivo: plakat o anafilaksiji in navodila za uporabo samoinjektorja adrenalina ter zloženko o anafilaksiji prof. dr. Eme Mušič, ki jo je izdal DPABS.

Ob pogostitvi, ki so nam jo prijazno podarili na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, smo po predavanju in vajah še klepetali in si v prijetnem vzdušju izmenjali izkušnje. Dogovorili smo se tudi za ponovitev predavanja v Osnovni šoli Hajdina za vse učitelje šole, vzgojitelje vrtca in starše otrok.

Upam, da smo s tem prispevali k boljšemu prepoznavanju anafilaksije in pravilni pomoči bolnim otrokom.



 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke