Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Upanje za obolele in zdrave

Avtorica prispevka: Neda Luznar, prof. zdravstvene vzgoje


Skupina bolnikov z pljučnim rakom Pomurja

 

V okviru DPABS deluje skupina zbolelih za pljučnim rakom Pomurja. Njeno »srce in pljuča« je gospod Marjan Huber iz Murske Sobote, ki je z veliko volje in prizadevanja dosegel, da so se bolniki tesno povezali v skupino. Še več napora pa vlaga v to, da ta ostaja pri življenju in deluje tudi danes. Ker meni, da je treba o bolezni in izkušnjah z njo govoriti, je sodeloval tudi z Društvom onkoloških bolnikov pri nastanku knjižice Rak pljuč, Vodnik za bolnike/ce na poti okrevanja avtorjev prof. Matjaža Zwittera in Marije Vegelj – Pirc s pričevanjem Operacija pljuč – moje upanje za ozdravitev.

Marjan Huber je keramičar in poklicni voznik. Zadnja leta pred izbruhom bolezni je vozil reševalno vozilo. Živi v Murski Soboti, kjer me je doma prijazno sprejel v krogu svoje družine, ki mu je v veliko pomoč in podporo.

Osebna izkušnja z boleznijo

Pred izbruhom pljučnega raka je veliko kašljal. Zdravil se je zaradi bronhitisa in astme. Leta 1999 se je nekaj mesecev slabo počutil, izgubljal je telesno težo, ni imel apetita. Osebna zdravnica mu je predlagala bronhoskopijo, ki pa je ni opravil zaradi strahu pred preiskavo. Decembra istega leta so se težave stopnjevale, izkašljeval je kri. Slutil je, da je hudo bolan in da ima verjetno raka, ter želel, da to raziščejo. Nato je na pritisk svojcev in zdravnikov le začel s preizkavami, ki so njegove slutnje potrdile. Januarja 2000 je bil operiran. To so bili težki časi zanj in za njegovo družino. Vsak dan se je moral  prilagajati novim razmeram. Vsi so se prilagajali, tudi žena, otroka in mati. Počasi je pridobival kondicijo, če je hotel več, kot je zmogel, ga je telo opozorilo s pomanjkanjem kisika. Zalog kisika je malo, ker so mu odstranili celo pljučno krilo. Še bolj sta ga obremenjevala negotovost in strah. Marsikaj bi rad še vprašal, podelil bi rad izkušnje z drugimi.

Poleg tega mu je pulmolog dr. Lojze Horvat svetoval, naj popolnoma preneha kaditi. Gospod Marjan je povedal: »Kadil sem 30 let.S cigaretami sem se srečal pred vstopom v osnovno šolo. Ob prvem kajenju mi je bilo zelo slabo in sem kot pijan ležal v travi. Vendar sem hotel biti »frajer«. Ko pa sem hodil v poklicno šolo, sem že redno kadil. Bil sem strasten kadilec. Veliko ljudi, s katerimi sem se družil, je kadilo. V okolju, kjer sem nazadnje delal, so me prepričevali, naj preneham kaditi, saj sem že imel bronhitis in astmo. Začel sem si prizadevati, da bi se odrekel cigaretom. Uspelo mi je zmanjšati število pokajenih s 30–40 na 15–20. Po operaciji pljuč sem ugotovil, da mi je dana še ena možnost za življenje, zato sem prenehal kaditi. Ni bilo lahko, vztrajal sem in sem ponosen na to!«

Članstvo v društvu

Ves čas pred operacijo in tudi po njej je želel priti v stik z ljudmi, ki so v podobnem stanju kot on. Spraševal je in iskal. Tako je v Strunjanu spoznal gospoda Lampreta, ki ga je seznanil z društvom. Postal je član in spoznal je delo društva, zdaj je tudi član njegovega izvršnega odbora. Nekega dne je šel na pohod na Tromejnik, kjer se je srečal z različnimi ljudmi. Zaostajali so za večino, pa je neka gospa rekla: »Poglejte, kakšen korenjak je, pol pljuč mu manjka, pa gre na pohod«. Marjan je ugotovil, da je ta korenjak Kerec Robert iz Zenkovec, in je rekel: »Počakajte, tudi jaz imam samo pol pljuč. Kje ste bili operirani? Kako ste? Ali se lahko dobimo na kavi?« To je bil zametek skupine.

Delo skupine

Vedno si je želel, da bi se »sorodne duše« srečevale. Doktor Nadja Triller je vodila komisijo za pljučnega raka v društvu pljučnih in alergijskih bolnikov. V Slovenj Gradcu se je srečal z njo in jo ogovoril: »Čujte, imam nekaj ljudi in sem pripravljen delati.« Prosil jo je, da je prišla v Mursko Soboto, in tako so izvedli prvo srečanje maja 2007. V skupini je okrog 20 bolnikov (11 moških in 9 žensk) z rakom na pljučih iz ožjega Pomurja. Od odkritja bolezni do zdaj je pri vsakem bolniku preteklo različno veliko časa. Gospa Vogrin je bila na pljučih operirana leta 1992 in je članica z najdaljšim »stažem bolezni«. Izkušnje in potrebe članov skupine so zelo različne. Gospod Marjan pravi: »Če ne bi bilo dr. Nadje Triller, pulmologinje, ki redno prihaja na naša srečanja, bi zelo težko obstajali. Zelo veliko pomoč in oporo daje vsem članom. Odgovarja na vsa strokovna in tudi druga vprašanja. Res je človek s srcem. Za to smo ji vsi zelo hvaležni.« Člani so zgled in spodbuda drug drugemu. Rak je huda bolezen, o kateri se ne govori veliko, pri ljudeh vzbuja strah in nelagodje. Med sebi enakimi ljudje laže spregovorijo, doživijo sprejetost in razumevanje, se lahko česa naučijo in povedo izkušnje drug drugemu. Veliko jim pomeni tudi druženje. Pomembno se jim zdi, da izhajajo iz podobnega okolja. Sodelujejo z območno skupino Pomurje Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije. Skupina se zbere večkrat na leto. Ob srečanjih pripravijo prostor in razstavo plakatov s strokovnimi sporočili o delu društva. Razstavijo tudi vsa gradiva, ki jih izdaja društvo. Na srečanjih pridobivajo nova znanja o bolezni, njenem poteku, doživljanju in življenju z njo. Vsakokrat določijo vodilno temo. Poudarjajo pogovor in druženje. Srečanja so namenjena tudi družinskim članom bolnikov.

 


Skupina bolnikov s pljučnim rakom Pomurja se redno srečuje in druži.

 

Načrti in želje

V prihodnje bi radi dosegli, da bi bilo več članov bolj dejavnih pri organiziranju in delu za skupino in društva v Pomurju. Članom skupine bi se želeli še bolj približati ter jim ponuditi tudi nove oblike druženja in pomoči. Želijo si, da bi kdo v skupini našel pogum in bil sposoben javno nastopati ter bolj seznanjati ljudi o bolezni. Prav tako bi radi sporočili ljudem, da je rak premagljiv. Ker je kajenje pogosto vzrok za nastanek pljučnega raka, bi radi vplivali na mlade, da bi se bolj zavedali, kako pomemben je zdrav način življenja. Želijo si tudi, da bi se takšen način druženja razširil še v druga okolja po Sloveniji. Tako bi imeli širši krog sodelujočih in zato več možnosti za izmenjavo mnenj.

Gospod Marjan je povedal: »Člane skupine druži bolezen. Izmenjujemo si izkušnje spopadanja z boleznijo. Drug drugemu lahko tudi potožimo, saj zdravim ne moreš vsega povedati. Zdravi težko razumejo naše stiske in težave. Vsi skupaj in s pomočjo dr. Nadje Triller najdemo odgovor na marsikatero vprašanje. Vsak dobi tudi potrditev, da se z boleznijo lahko dobro in dolgo živi. Skupina nam da moč in napotke za boljše življenje.«

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke