Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Alenka Dovžan

Prirejeno po intervjuju novinarke Katarine Novak, Zdrav dih za navdih.


Alenka Dovžan, vrhunska smučarka in oštirka
.

Vsako obdobje prinaša nekaj posebnega

Tisto sredo, ko se je Alenka rodila, je Mesec ravno zapuščal znamenje Dvojčkov in se pomikal v Raka. Zato se za nasmejanim obrazom, iskrivimi očmi, optimizmom ki ga izžareva in zgovornostjo, skriva sila občutljiva in tenkočutna dušica. Tako je pred leti zapisala naša znana astrologinja in bolj se ne bi mogla strinjati. Ko sva namreč z Alenko, zdaj mamico sinčka Luke, sedeli za mizo v gostilnici Ejga, ki sta jo na Jesenicah pred nekaj leti odprla z možem, hokejistom Edvinom Karahodžičem, je z veseljem poklepetala brez dlake na jeziku. Večina ne le ljubiteljev smučanja in vrhunskih tekmovanj, ampak tudi drugih ve, da je bila Alenka Dovžan naš ponos, še zlasti, ko je v letu 1994 zmagala na svetovnem pokalu v Cortini d' Ampezzo in osvojila bronasto kolajno na superveleslalomu na 17. zimskih olimpijskih igrah v Lillehamerju. »Čudovito je bilo, na to bi se lahko navadila,« je iskrivo in hudomušno dejala takrat 18-letna sogovornica. Bolj malo pa je znano, da je imela izjemno mladostna tridesetletnica od mladih nog težave z astmo. Prve težave je opazila, ko je v osnovni šoli trenirala športno gimnastiko. Na treningih jo je v telovadnici dušilo zaradi prahu, že prej pa je vedela, da je alergična na cvetni prah in pršice. Toda zdravniki takrat še niso ugotovili alergije, je pripovedovala Alenka, čeprav je imela kar naprej angine in je v neskončnost jemala antibiotike. »Kot deklica sem bila nadarjena za različne oblike športa in sem vedno zmagovala na šolskih tekmah.

V tistem času pa smo vsi noreli zaradi Bojana Križaja, Mateje Svet in drugih in tako je tudi mene potegnila smučarija,« se spominja. Trenirati je začela pravzaprav dokaj pozno, pri 12 letih, prve smučarske stopinje pa je ubrala z mamo Vesno. Sicer so vsi v družini navdušeni športniki. Oče Jože je bil nekoč dvakratni državni prvak v nordijski kombinaciji, zelo zagret za smučanje pa je od mladih nog tudi Alenkin sedem let mlajši brat Klemen, ki pa sta ga je zdaj bolj potegnila reperstvo in glasba. »Začela sem tekmovati in astma se mi je zaradi svežega zraka zelo zboljšala,« se spominja. Potem večjih težav ni imela nekako do 20. leta, kar je bilo povsem v skladu s pravilom, da se astma v puberteti rada umiri. Potem pa je bila - katastrofa. Na spomladanskih treningih je trpela zaradi prebujanja narave in to tako hudo, da jo po slabe četrt ure treninga noge dobesedno niso več držale. Takratni zdravnik olimpijskega komiteja jo je poslal na preglede in strokovnjaki so njegov sum na astmo potrdili.

Višina in suh zrak sta bila najhujša. Kljub temu Alenka, kot pravi, ni imela toliko težav v svoji desetletni karieri v svetovnem smučarskem pokalu zaradi astme same, temveč zaradi prevelikih naporov. To je najbolj občutila na treningih, ko se je primerjala z drugimi dekleti. Ko se je vrnila s treningov v Ameriki, je na testih napihala le 3,5 l zraka, prej pa je imela pljučno zmogljivost 4,3 l. »No, potem je jasno, da nisem mogla dati toliko od sebe, kot druge.« Najbolj je trpela, kadar so v novembru trenirale v Ameriki in to zaradi višin in suhega zraka. V devetih tekmovalnih sezonah se je kar osemkrat vrnila domov z angino! «Saj sem si pomagala z zdravili, s seboj smo vedno imeli tudi kisikove jeklenke, veliko sem morala počivati, a je bilo kljub temu izjemno naporno,« je dejala sogovornica. Zato se je tudi dogajalo, da je na treningih peljala zelo dobro, na samih tekmah pa ne, pa se, kot pravi, nikomur ni sanjalo, zakaj. Velikokrat, celo med olimpijado, je bila na antibiotikih, česar prav tako nihče ni vedel. »Ko sem osvojila olimpijsko medaljo, sem bila zelo mlada in zdelo se mi je, da zdaj vsi od mene pričakujejo, da moram vsako pot stati na stopničkah,« se spominja. »Tak pritisk terja svoje, poleg tega pa sem imela še težave z zdravjem. Na koncu sem bila vsega naveličana.« Dobro pa je funkcionirala, kadar so bile tekme v toplem vremenu. Podobne težave je imel kot hud astmatik tudi smučarski kolega Matjaž Vrhovnik.

Še zdaj pa se Alenka rada spominja lepih trenutkov in druženj z dekleti v slovenski reprezentanci, s katerimi se še zdaj dobivajo vsaj trikrat na leto. »Bile smo super ekipa in smo se zelo dobro razumele.« Prav tako ne more pozabiti, da je bila konca njenih tekmovanj najbolj vesela mama, ki je ni skrbelo le Alenkino zdravje, temveč tudi nesreče, ki so se na belih strminah včasih končale s hudim poškodbami tekmovalk, včasih celo s smrtjo. S poslovitvijo od tekmovanj, se je poslovila tudi astma. Toda, ko je postavila tekmovalne smuči v kot, so se nehale tudi težave z astmo. Kot bi odrezal, med smehom pove Alenka. Zdravnica ji je sicer povedala, da bo imela tovrstne težave do konca življenja, a si pomaga s flexotidom, ki ga je dobro prenašala tudi med nosečnostjo, pa tudi spomladi ni več tako občutljiva, kot je bila.

Čeprav je hotela postati medicinska sestra, je po uspešni smučarski karieri pristala v gostinstvu. Pred rojstvom Luke se je kot članica vaditeljske skupine pri jeseniškem smučarskem klubu ukvarjala z najmlajšimi. Z možem sta pred tremi leti sredi Jesenic odprla lokal Ejga, izkušnje pa sta nabirala pri njegovih starših, ki so se že dolgo ukvarjali s tem. Tako želita z mešanico restavracije, puba in kavarne tudi sama prispevati k razvoju Jesenic in njihovi večji prepoznavnosti.

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke