Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Luftar

Ko sem se moral prijaviti na forum Morjeplovec in si izbrati »bojno ime«, me je v trenutku preblisnilo: »Luftar!« Pozneje sem ugotavljal, da je pravzaprav vse moje življenje nekako pod tem psevdonimom.

 

Že v otroštvu sem začel "luftati"

V otroštvu, to je bilo med drugo svetovno vojno, sem mami povzročil največjo grozo, ko sem s hčerko Kidriča, ki je bila takrat pri nas tajno v reji, pobegnil izpred trgovine, kamor je šla mama nakupovat. Nekaj ur so naju iskali in našli pred italijanskim blokom. Lahko si samo zamislite, kaj bi bilo, če bi naju Italijani prijeli in zvedeli, s čigavo hčerko sem. Takrat je bila za Kidričem in njegovo družino razpisana denarna nagrada.

 

Pozneje so mi očeta in brata odpeljali v Dachau, mamo in sestro pa v internacijo nekam na Koroško. Ostal sem sam pri sosedih, kamor me je odnesel vojak. K sebi me je vzel stric, toda vkljub temu sem vedno kam ušel in se sprehajal po Koleziji od soseda do soseda ter tudi marsikdaj kje prespal. Torej sem že takrat »luftal«. Imel sem srečo, da so se vsi domači vrnili iz internacije, vendar mi je medvojno potepanje ostalo v krvi in sem vse do šole in tudi pozneje nenehno povzročal staršem nemalo težav. Potepal sem se okoli, na Gradaščici naredil splav, s katerim smo se vozili, se kopal v njej še pred poletjem, se v njej naučil plavati, vmes pa tudi staknil tako močno pljučnico, da so starši čakali, ali bom preživel ali ne – skratka, delal sem jim sive lase.

Pri odraščanju sem nekako zašel tudi v umetniške vode in na različnih proslavah recitiral razne pesmi. Med drugim sem nastopil tudi v prvem filmu Kekec kot eden izmed fantov, ki smo se v filmu pretepali. Seveda nikakor ni manjkalo potepanja po bližnjih travnikih, streljanja z lokom, ki sem si ga naredil sam, plezanja po drevesih in podobnih vragolij. Torej je bilo tudi v tem obdobju nekaj »luftanja«.


Najstniška leta seveda niso minila brez "luftanja"

V najstniških letih so mi na šolskem zdravstvenem pregledu ugotovili, da imam krivo hrbtenico. Svetovali so mi ortopedsko telovadbo ali pa redno telovadbo v enem od telovadnih društev. Dali so mi na izbiro, vendar mi je prvo zvenelo nekako tuje in čudno, zato sem se raje odločil za redno telovadbo. Slučaj je nanesel, da sem prišel v narodni dom Partizan ravno na dan pionirskih tekem. Nekako sem se prerinil v tretjo vrsto in sem tam tekmoval. Po tekmi sem v tej vrsti tudi ostal. Šele pozneje sem zvedel, da v višji vrsti ko si, tem boljši si. Vendar sem se po rednih vadbah in nekaj tekmah že znašel v prvi pionirski vrsti in kmalu postal eden izmed boljših. To pa nam je nekaterim že dalo prednost, da smo včasih lahko telovadili skupaj z mladinci, ki so bili za nas seveda vzor.

Naslednje leto sem bil že toliko star, da sem lahko telovadil v mladinski vrsti in sem se takoj v prvih tekmah uvrstil v prvo vrsto. To nam je nekaterim znova dalo možnost, da občasno treniramo v takratni študijski telovadnici. V prvi mladinski vrsti je telovadil tudi Miro Cerar, ki je bil že takrat mladinski državni prvak. Ko je bil dovolj star, da je lahko nastopil za člane in tam postal državni prvak, sem jaz postal mladinski prvak v prvem razredu pri obveznih vajah, skupno pa drugi v Jugoslaviji. Dobro se spomnim, da sem na krogih od vseh sodnikov dobil skupno oceno 10, kar se do tedaj še ni zgodilo. Od takrat me je naš trener Gregorka klical kar deset-deset. No, tudi tukaj je bilo nekaj »luftanja«, poleg tega pa se je ekipa, v kateri smo telovadili, nekako razpustila in vse skupaj ni bilo več tako družabno. Takrat sem hodil na srednjo ekonomsko šolo. Še preden sem dokončno prenehal s telovadbo, me je profesorica na naši šoli povabila, da bi začel plesati v folklorni skupini Tine Rožanc. Nekaj časa sem nato omahoval med telovadbo in folkloro, na koncu pa je slednja zmagala. Bilo je pač veliko bolj prijetno plesati, hoditi na nastope in obiskovati razne kraje tako doma kot v tujini. Še danes imam skupinski potni list s potovanja v Italijo. Takrat je posameznik še zelo težko prišel do potnega lista. Kljub temu pa je bilo zelo veselo – in spet sem lahko »luftal«.

 

V vojski

Takratni vojski sem služil v Karlovcu, kjer sem bil bolničar v garnizoni ambulanti. Po trimesečnem usposabljanju v Ljubljani pa sem prevzel delo v lekarni, kjer sem ostal do konca služenja vojaškega roka. Med usposabljanjem v Ljubljani sem si prislužil tudi zapor. To je bilo še prav posebej zabavno. Meni kot »luftarju« že takrat ni šlo v račun, da sem v domačem kraju zaprt za ograjo. Zgodilo se je, da sem se s prijateljem, ki je neki večer doma prirejal zabavo, dogovoril, da bom prišel tudi jaz. Smola je hotela, da sem bil takrat določen za stražarja. Ker nisem hotel manjkati na zabavi, sem se dogovoril s prijateljem v četi, da me zamenja na straži.

Zjutraj, ko sem zamenjal prijatelja na straži, pa so me že klicali na raport in zaslišali, kje da sem bil. Sprva sem vse zanikal, pozneje pa sem sprevidel, da so vse vedeli, vkljub temu da sva s prijateljem mislila, da sva edina, ki sva vedela za zamenjavo. Moral sem vse priznati. Vendar sem jim dejal, da sem bil celo noč pri dekletu in nikjer drugje, kar je vendarle bila edina majhna olajševalna okoliščina. Ker je bila takrat dežurna vsa naša četa, bi za to dejanje morali odgovarjati tudi moji nadrejeni vse do kapetana – zato so vse lepo »zataškali«. Nisem pa smel več v mesto in s tem tudi ne domov, kamor sem vsak teden nosil perilo, da mi ga je mama oprala.

 

V službi in na Golniku

Po končani vojski sem se moral nekje zaposliti in slučaj je nanesel, da je bila moja prva služba v Elanu, kjer sem opravljal razna dela v komerciali, pozneje pa sem bil vodja prodaje čolnov. To delo sem opravljal deset let in lahko rečem, da sem bil prvi trgovec za čolne v nekdanji Jugoslaviji. Nato me je službovanje zaneslo v Savo, kjer sem vodil prodajo avtomobilskih pnevmatik za področje Jugoslavije. Pot me je zanesla še v Zagreb, kjer sem bil predstavnik Tvornice duhana Zagreb za področje Slovenije. Po razpadu »juge« sem ostal brez dela, ustanovil sem svoje podjetje, prodajal čistila za avstrijskega dobavitelja in imel zastopstvo za gumijaste čolne RIS Zagreb. Kmalu je RIS propadel, avstrijski proizvajalec je šel v penzijo, jaz pa sem zbolel na pljučih in končal na Golniku. Pa sem bil spet na »luftu«, le da mi ga je tokrat primanjkovalo in sem bolj težko »luftov«. Imel sem srečo, da sem z nakupom let nekako ujel pokojnino in zdaj »luftam« na Morjeplovcu kot najstarejši morjeplovec in 50-odstotni invalid.

 

Zdaj "luftam" po morju

Ko sem bil star okoli štirideset let, sem se lotil tudi malo resnejšega potapljanja s potapljaško opremo. Opravil sem vse potrebne izpite, si kupil opremo in kompresor, ki sem ga namestil na jadrnico. Poleg tega sem se tudi redno izobraževal in dosegel znanje inštruktorja z dvema zvezdicama po mednarodni izobrazbi CMAS. Za nekaj časa sem tudi prostovoljno prevzel mesto predsednika DRM, najstarejšega potapljaškega kluba v Jugoslaviji. Sodeloval sem še pri razdružitvi jugoslovanskih potapljaških zvez in bil nekaj časa podpredsenik Slovenske potapljaške zveze.

 


V Elanu sem se zastrupil z morjem in kmalu sem imel svoj gliser GT 901. Vendar sem se sčasoma naveličal razbijanja po valovih in si omislil manjšo jadrnico flamingo. Ker je ta postala premajhna za družino, sem si omislil večjo, rabljeno devetmetrsko barko, ki sem jo imel skoraj 25 let in sem na njenem krovu doživel mnogo zanimivega. Bilo je lepo, hudo, z njo sem bil tudi dvakrat v Grčiji. Spet sem si nakopal delo, ko sem kupil večjo, 35 čevljev dolgo rabljeno jadrnico first 35. Opravka bom imel dovolj, pa tudi užitka v jadranju.

Tako, pa smo tam! Kot vidite, Luftar še vedno »lufta«, dokler bo še kaj »lufta«.

Lep pozdrav vsem! Luftar

P.S.: Vmes sem priluftal še ženo ter dva sinova in zdaj skupaj skrbimo za čisti »luft«.

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke