Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Marko Baloh

Zmagovalec ni tisti, ki nikoli ne pade, ampak tisti, ki vedno vstane

 

Marka Baloha, enega izmed najboljših ekstremnih kolesarjev na svetu, sem nevede poklicala tik pred njegovim odhodom v kalifornijsko puščavo, kjer je branil naslov svetovnega prvaka v 24-urnem kronometru in se prvič v karieri potegoval za osvojitev svetovnega pokala v tej najtežji disciplini ekstremnega kolesarstva. Neprimeren čas, bi rekel marsikdo, vendar ne Marko Baloh, ki ga poleg poguma, zagnanosti in vztrajnosti odlikujeta tudi srčnost in izostren čut za sočloveka.

 

Specialist v vzdržljivostnem kolesarjenju

 

Marko Baloh že trideset let niza uspeh za uspehom. »Začel sem v cestnem kolesarstvu in tam dosegel lepe uspehe. Petkrat sem bil državni prvak in se trikrat udeležil svetovnega prvenstva. Nato pa sem se leta 2000 odločil za ekstremno kolesarstvo,« pojasnjuje 49-letni Ljubljančan. Od takrat se je že osemkrat udeležil legendarne dirke po Ameriki (Race Across America – RAAM), sedemkrat v posamični konkurenci (najboljše uvrstitve so tri tretja mesta) in enkrat v konkurenci dvojic, kjer sta leta 2008 s prijateljem Tomažem Perčičem tudi zmagala. Postavil je nekaj izjemnih svetovnih rekordov. Je večkratni svetovni rekorder na 100 milj, 200 milj in 1000 km, prav tako tudi v 12- in 24-urnem kronometru. Je tudi večkratni svetovni prvak v 24-urnem kronometru. Slavil je na številnih vzdržljivostnih dirkah in postavil več rekordov posameznih prog. Prejšnji mesec je tem dosežkom dodal še skupno zmago v svetovnem pokalu 24-urnih dirk.

 

Vzornik astmatikom

 

Ti dosežki imajo prav posebno težo, saj se je njegova športna pot začela povsem drugače, kot bi si glede na njegove rezultate predstavljali. V primerjavi z večino uspešnih športnikov Marko Baloh v otroštvu ni kazal posebne nadarjenosti za šport. »Poskusil sem se v različnih športih, ampak nikjer nisem posebej izstopal. Prej bi rekel, da sem bil antitalent kot pa nasprotno. Bil pa sem zagrizen navijač nogometa, košarke, hokeja in drugih ekipnih športov.« Poleg tega je bil soočen tudi z resno oviro, ki večino ljudi odvrne od ukvarjanja s športom – astmo. »Z njo sem se prvič srečal v petem razredu, ko sem imel nekaj hudih napadov, potem pa se je za nekaj časa potuhnila in se ponovno pojavila pozneje, ko sem se s kolesarstvom že dejavno ukvarjal«. Astma se zdaj kaže v veliko lažji obliki. »Menim, da se mi je zaradi športa povečala kapaciteta pljuč, zato ni bilo več tako hudih napadov, zaradi katerih bi se bal, da bom umrl.«

Zdravstvene težave ga niso odvrnile od ukvarjanja z vrhunskim športom. Vseeno pa je moral prav zaradi astme včasih tudi odstopiti. Najhuje je v spomladanskem času, ker ima tudi alergijo na cvetni prah. Ampak tudi s tem se uspešno spopada. »Naučil sem se zelo dobro nadzorovati svoje zdravstvene težave. Držim se navodil in redno jemljem zdravila. Tako se lahko povsem normalno ukvarjam z vrhunskim športom.«

Enako kot na naše povabilo se Marko Baloh vedno zelo rad odzove tudi na povabilo organizatorjev dogodkov, namenjenih astmatikom. »Menim, da lahko s svojim zgledom prispevam k ozaveščanju ljudi z astmo. Marsikdo zaradi simptomov astme obupa nad kakršnokoli športno dejavnostjo, pa mu ni treba. Če bolezen dobro nadzorujemo, lahko astmatiki živimo popolnoma normalno življenje in se tudi intenzivno ukvarjamo s športom. Astma je vsekakor ovira, ni pa nepremagljiva,« pojasnjuje in s svojim načinom življenja dokazuje, da je z dobro voljo vse mogoče.

 

Močan in svoboden na kolesu

 

S kolesarstvom se je začel ukvarjati »šele« pri 18 letih, vendar ga je kolo takoj prevzelo in ga povsem spremenilo. »Postal sem novi Marko, močan in samozavestnejši. Prvič v življenju sem zunaj šolskih klopi čutil, da mi ni nihče kos. Nisem bil serijski zmagovalec, saj nisem najboljši sprinter, sem pa s svojo močjo mnogokrat krojil dirke in pomagal sotekmovalcem do zmag.« Ravno ta moč je v njem zanetila tudi željo po preizkušanju lastnih meja v tem športu. Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, kmalu po ogledu dokumentarnega filma o prvem Avstrijcu, ki je zmagal na dirki čez Ameriko, se mu je utrnila misel, da bi se na tej dirki preizkusil tudi sam, mogoče tudi zmagal. Dirka čez Ameriko, imenovana RAAM, velja za najtežjo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu, ne samo v kolesarstvu, ampak v športu na splošno. Na dirki od Kalifornije do vzhodne obale ZDA morajo kolesarji premagati 4800 kilometrov dolgo pot. Vozijo neprekinjeno osem do deset dni, skoraj brez spanja.

Z mislijo na RAAM se je začela njegova zgodba ekstremnega kolesarja, ki prinaša veliko odrekanja, a hkrati ogromno zadovoljstva in predvsem zanj tako zelo pomembne svobode. »Kolesarstvo je eden izmed najtežjih športov na svetu, zame pa tudi najlepši. Ko se usedeš na kolo, si svoboden in lahko se odpelješ, kamor ti srce poželi. Sam ali v družbi prijateljev. Prednost ekstremnih kolesarjev je v tem, da se lahko odpeljemo tudi res zelo zelo daleč.« Tako svobodno vsako leto prevozi 25.000–30.000 kilometrov, v celotni karieri pa se jih je na števcu nabralo že čez 700.000. Za človeka, kot je Marko Baloh, je nekaj povsem običajnega, da se v zgodnjih jutranjih urah, ko drugi še spimo, na jutranjo kavo s kolesom odpelje kar na Trojane.

Marko Baloh ni samo svetovno uspešen kolesar, je tudi mož in oče treh otrok, ki mu družina pomeni zelo veliko. Kljub treningom in odsotnosti zaradi tekmovanj se trudi z njimi preživeti kar največ časa, zato ob koncu tedna vsaj en dan nameni samo njim. Svoji družini, še zlasti ženi, je zelo hvaležen za vso pomoč in podporo, tako pri projektih kot pri skrbi za družino. »Brez ekstremno vzdržljive žene mojih zmag in rekordov ne bi bilo.«

Prav tako k vrhunskim dosežkom odločilno prispeva spremljevalna ekipa. »Napori na tekmah so neznosni. Brez ekipe ne bi mogel napraviti ničesar. Dokler sem še poln moči, ni težav. Ko pa nastopi kriza, utrujenost ali zaspanost, je ekipa tista, ki odigra ključno vlogo. Takrat se z mano pogovarjajo in me spodbujajo, dokler kriza ne mine.«

Njegova zgodba še zdaleč ni končana. Še vedno ga žene želja izpred dvajsetih let, doseči posamično zmago na najtežji preizkušnji na svetu. »O tej zmagi še vedno sanjam in gotovo se bom zanjo ponovno boril, naslednjič že 13. junija 2017.« Na dirko čez Ameriko se je posamično podal že sedemkrat. Mogoče se bo moral še enkrat, dvakrat, trikrat …, kolikorkrat bo pač treba. Tak je namreč tudi njegov moto: »Zmagovalec ni tisti, ki vedno zmaga in nikoli ne pade. Zmagovalec je tisti, ki nikoli ne popusti in vedno vstane!«

Besedilo: Metka Nežič
Fotografije: osebni arhiv Marka Baloha

 

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke