Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Pljučnica zaradi legionele

Avtorica prispevka: Katja Triller – Vadnal, dr. med.

 

Legioneloza je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča rod gram-negativnih bakterij Legionella, najpogosteje bakterija Legionella pneumophila. Poznamo dve obliki legioneloze. Težja oblika se pokaže kot pljučnica in jo imenujemo legionarska bolezen (oziroma legionarska vročica), pontiaška vročica pa je lažja vročinska bolezen. Prvi avtentični opis legioneloze izhaja iz leta 1976, ko je zbolelo več članov konvencije ameriških legionarjev – združenja vojaških veteranov, ki so se sestali v nekem hotelu v Filadelfiji (Pensilvanija). Številni člani tega združenja so takrat zboleli za pljučnico, nekaj jih je tudi umrlo. Po tem dogodku je bolezen dobila ime.

 

Večja nevarnost okužbe je poleti

Legionele so v naravnem okolju v rekah, jezerih in drugih stoječih vodah, pa tudi v blatu, zemlji in kompostu, vendar v tako majhnih količinah, da se človek ne more okužiti. Nevarno pa je, če zaide legionela iz naravnega okolja v vodne sisteme, ki jih uporablja človek. Okužimo se z vdihovanjem drobnih razpršenih kapljic v zraku (aerosol), ki vsebujejo bakterije. Tipični viri okuženega aerosola so toplovodni in klimatski sistemi v bolnišnicah in hotelih, pa tudi vlažilci zraka, kopalni bazeni, tuši in klimatske naprave v gospodinjstvih, kopanje v bazenih, kjer voda brbota, ob okrasnih vodometih in podobno. V teh sistemih se namreč bakterije ob primerno visoki temperaturi (od 30 do 40 stopinj) močno namnožijo. Za posameznika so v poletnih mesecih nevarne tudi vode, ki dlje časa stojijo na soncu in se grejejo. Legionele se v njih hitro množijo. Primer okužbe je bil na primer bolnik, ki se je tuširal z vodo, ki se je grela na soncu v gumijasti cevi. S pitjem okužene vode se človek običajno ne more okužiti, ker kislina v želodcu bakterije uniči. Izjema so bolniki z močno oslabljenim imunskim sistemom. Izbruhi legioneloze so navadno osamljeni primeri. Pogostost bolezni je večja v času poznega poletja in jeseni zaradi višjih temperatur voda.

 

Dejavniki tveganja

Dejavnika tveganja za legionarsko bolezen sta starost in oslabljen imunski sistem (na primer po transplantaciji organov in obsežnih kirurških posegih, pri bolezenskih stanjih, kot sta rak in AIDS, ter pri bolnikih, ki prejemajo kemoterapijo). Bolj ogroženi so tudi bolniki s kronično pljučno boleznijo, sladkorni bolniki, alkoholiki in novorojenčki.

 

Bolezenski znaki

Legionarska bolezen oziroma pljučnica brez laboratorijskega testiranja (mikrobiološke preiskave) ne moremo razlikovati od drugih bakterijskih pljučnic. Inkubacijska doba je od od dva do deset dni. Poleg pljuč so pogosto prizadeta tudi jetra in ledvice. V začetku so bolezenski znaki neznačilni, bolniki so utrujeni, boli jih glava, razvije se povišana telesna temperatura, bolnik izgubi apetit in čuti bolečine v mišicah. Redkeje nastanejo driska, bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje. Nekateri bolniki suho pokašljujejo, izmeček pa je lahko tudi gnojen ali krvav. Spet drugi opisujejo bolečine v prsnem košu pri dihanju. Nastanejo lahko zmedenost, zaspanost in halucinacije ter kožni izpuščaji.

Pontiaška mrzlica je podobna gripi, inkubacija pa je kratka, le dan ali dva. Bolezen se začne z mrzlico, vročino, glavobolom in bolečinami v mišicah. Razvijejo se znaki okužbe zgornjih dihal, lahko tudi otrplost tilnika. Bolezen se ne prenaša s človeka na človeka, razširi pa se lahko tudi pri domačih živalih (konji, svinje, drobnica in psi). Smrtnost obolenja, ocenjena po podatkih v literaturi, je med petimi in petnajstimi odstotki obolelih. Odvisna je od oblike bolezni, starosti bolnika, morebitnih spremljajočih bolezni in kajenja.


Diagnostika in zdravljenje

Legionarske bolezni ne moremo razlikovati od pljučnic, ki jih povzročajo druge bakterije, le na osnovi znakov bolezni in rentgenskega slikanja prsnega koša. Da ugotovimo, katera bakterija povzroča pljučnico, moramo opraviti laboratorijske teste in mikrobiološke preiskave. Najboljši dokaz je osamitev legionele iz vzorca krvi, izmečka, plevralne tekočine, aspirata sapnika in podobno. Bolezen lahko potrdimo tudi z dokazovanjem antigena legionele v tkivu, urinu in drugih izločkih. Število belih krvničk (levkocitov) je običajno le blago povišano, lahko pa je celo znižano.

Legionarsko bolezen zdravimo z antibiotiki. Najbolj učinkoviti so kinoloni (levofloksacin, moksifloksacin, gemifloksacin) ter makrolidi (azitromicin, eritromicin, klaritromicin, roksitromicin). Med zdravljenjem lahko pride do zapletov, kot so akutna odpoved ledvic in jeter, znižan krvni tlak, septični šok in diseminirana intravaskularna koagulacija. Bolezen lahko povzroči trajne posledice, na primer poslabšanje spomina, moteno usklajenost gibov in pljučno fibrozo. Pri pontiaški vročici zdravljenje z antibiotiki ni učinkovito. Bolezen traja od dva do sedem dni, ozdravljenje pa je spontano in popolno.


Preprečevanje bolezni

Legionarsko bolezen najučinkoviteje preprečimo z rednim vzdrževanjem vodovodnih sistemov. Priporočljivo je redno odstranjevanje vodnega kamna, ki se nabere na pipah, tuših ter v kotlih, saj se v takšnih oblogah legionele najhitreje namnožijo. Temperatura vode v sistemih mora biti primerno visoka (od 50 do 60 stopinj) ali nižja od 20 stopinj.  

Nastanek bolezni bomo torej preprečili le z rednim nadzorom kakovosti vode v vodovodnih sistemih javnih objektov in previdnostjo oziroma rednim vzdrževanjem domačih klimatskih naprav, tušev, vrtnih bazenov z grelci in podobnega. Pogostost bolezni je večja v času poznega poletja in jeseni zaradi višjih temperatur voda.

Priporočljivo je redno odstranjevanje vodnega kamna, ki se nabere na pipah, tuših ter v kotlih, saj se v takšnih oblogah legionele najhitreje namnožijo.

 

 

 

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Urednica: Metka Nežič | Prikaži obrazec za piškotke