Večina nas pozna prizadevanja različnih organizacij, društev in posameznikov, da bi ljudje spoznali škodo, ki jo zloraba tobaka povzroča za zdravje, ekonomijo, gospodarstvo, medosebne odnose in še več. Ena izmed njih je tudi mag. Jožica Mesarič, prof. zdrav. vzgoje, ki že vrsto let dela z mladimi in odraslimi, ki jih osvešča in pomaga razviti znanje in veščine za preprečevanje in prenehanje kajenja.
Biti nekadilec je dobra odločitev
Že več kot dve desetletji se mag. Jožica Mesarič, prof. zdrav. vzgoje, ukvarja z vprašanjem in iskanjem odgovorov, kako ljudem omogočiti, da ne bi nikoli začeli kaditi in bi bili nekadilci celo življenje. „Ko sem delala z mladimi, me je ob pogovoru o njihovem odnosu do kajenja vznemirilo, da veliko otrok ni vedelo kako bi se odločilo. Ali bi bili kadilci ali nekadilci, ali jim je kajenje všeč ali ne, kaj jih moti.“. Zato se je lotila raziskovalne naloge, ki je njeno zanimanje za problem še povečala. Kot pravi: „Ne zdi se mi prav, da so neodločni. Želela sem podpreti tiste, ki razmišljajo, da kajenja ne potrebujejo, in prepričati tiste, ki omahujejo glede svojega odnosa do kajenja. “ Ob tem je spoznala, da je pri odločitvah izredno pomembno mnenje in vedenje staršev, predvsem mater in učiteljev. Raziskava je pokazala, da otroci mater kadilk pogosteje postanejo kadilci, in to zelo mladi. Da bi pritegnila vse in jih združila v skupno prizadevanje za trdne odločitve otrok za nekajenje, je razvila program „Vzgoja za nekajenje“ in ga ob podpori mesta Ljubljane in izvajalk zdravstvene vzgoje vodila štirinajst let. Program je zajel predšolske in šolske otroke v prvih letih šolanja, starše in učitelje. Poudarek je bil na tem, da so sodelovali vsi: tudi otroci so, s pomočjo lutk, izkustveno osvajali znanje in se preko zgodb opredeljevali o tej tematiki.
„Menim, da se o odvisnosti od kajenja in njenih posledicah, ki so ne samo zdravstvene, temveč tudi ekonomsko gospodarske, premalo govori in razpravlja. Vsi imamo dvoličen odnos do kajenja; ali smo uvidevni ali pa ga obravnavamo na neprimeren način. Mlade bi morali še bolj podpreti v prepričanju, da človek ne potrebuje nadomestil za življenje, ampak lahko polno živi brez cigaret. Zelo dobro vemo, da so razvade in odvisnosti v tesni povezavi s socialno ekonomskimi pogoji, v katerih živi posameznik in družba. Smo v času, ko razmere temu vprašanju niso najbolj naklonjene, zato bi se morali vsi še bolj prizadevati za zdravje ljudi, predvsem z zgledi in pametnimi odločitvami, ki bodo koristne za vse.“
Pomoč za opuščanje kajenja
Odrasli kadilci skušajo pogosto obvladovati kajenje in celo prenehati z njim. Kajenje je dokazano ena najtežjih zasvojenosti. Pri nas obstaja kar nekaj programov pomoči za odvajanje. Že več kot deset let v zdravstvenih domovih obstajajo možnosti, da s pomočjo strokovnjakov kadilci opustijo kajenje. Kot pove Jožica Mesarič, vodja teh programov: „Odrasli, ki pridejo po pomoč, so zelo motivirani. Čeprav program teče dalj časa, osipa ni. Problem je, da glede na število kadilcev, program obiskuje premalo ljudi.“ Med udeleženci so pogosto tudi pljučni bolniki. Žal jih je, glede na število novo odkritih bolnikov/kadilcev, premalo, saj le-ti pogosto razmišljajo, da je za opustitev kajenja že prepozno. Menijo, da so zboleli in da jim v življenju ostaja samo še to veselje. „To je velika zmota. Največ kar lahko naredi tak bolnik je, da se odpove kajenju. V naših programih bo dobil potrebno spodbudo in pomoč, zato za odvajanje ni nikoli prepozno. V povprečju kadilci potrebujejo do sedem prenehanj kajenja, da končno za vedno postanejo nekadilci. Pridobitev za zdravje je neizmerljiva,“ pove Jožica Mesarič.
Zakaj vztraja pri svojem delu
Spremembe v življenju zahtevajo veliko dela, potrpljenja, spodbude in motivacije, tako od tistega, ki želi spremembo, kot od tistega, ki nudi pomoč kot svetovalec in podpornik. Jožica Mesarič nam pove, zakaj vztraja pri svojem delu : „Moč in voljo za svoje delo najdem v prepričanju, da se je potrebno z mladimi pogovarjati in jih opremiti z znanjem. Odločitve, kako bodo živeli, morajo sprejeti sami. Spoznati in ponotranjiti morajo, da s kajenjem izgubijo svobodo, zato so odločitve kadilca omejene z odvisnostjo. Ko razmišljajo na tak način, utrjujejo zdrav način življenja, izbirajo družbo in prijatelje, ki imajo podobne poglede in zadovoljujejo svoje potrebe brez umetnih dodatkov. Pomembno je, da to utrjujejo čimvečkrat in z različnimi njim pomembnimi osebami. Pri odraslih kadilcih, ki se odločijo za opustitev, pa vidim, da po opustivi postanejo veliko bolj samozavestni in bolje obvladujejo svoje življenje. Da se iz prvotnega strahu, da bodo nekaj pomembnega izgubili, kasneje zavedo, da so veliko pridobili in da sploh ni bilo tako težko, kot so pričakovali. Začnejo razmišljati o celostnem zdravju in opažajo pozitivne spremembe v počutju in boljši telesni zmožnosti. “ Veselje ob tem, ko pomaga ljudem, da se prebijejo skozi vse spremembe na poti do boljšega življenja, daje gospe Jožici zadovoljstvo in spodbudo za nadaljne delo.
Izkušnje o doživljanju kajenja in nekajenja
Nekaj naključno izbranih sogovornikov nam je povedalo naslednje:
Alenka Steindl, upokojena dipl. ekonomistka iz Ljubljane: „Kadilka sem z občasnimi prekinitvami že štirideset let. Kajenje je zelo zahrbtna razvada, ki človeka močno obremenjuje. Zato si že najmanj deset let močno želim, da bi bila nekadilka, brez zasvojenosti in stalnih skrbi, ali imam cigarete in ali se tam, kamor sem namenjena, sme kaditi. Pred nekaj leti sem popolnoma prenehala kaditi in bila sem zelo srečna. Ampak ni trajalo dolgo. Po šestih mesecih me je začela mučiti abstinenčna kriza. Ves čas mi je bilo slabo, šlo mi je na bruhanje in lotevala se me je depresija. Tako sem ponovno začela kaditi. Najprej le par cigaret na dan, nato pa počasi do sedanjih petnajst pokajenih cigaret na dan. Zbiram pogum, da bi nehala, morda mi bo tokrat uspelo."
Andrej Bernard, upokojen računovodja iz Medvod: „Kot otrok nisem kadil. Pri vojakih sem v družbi poskušal kaditi. Kasneje sem nekaj časa kadil samo v družbi. Ko pa sem v službi doživljal neprijetne situacije, sem si počutje popravljal s kajenjem. Čez čas sem kadil tudi na vlaku na poti v službo in domov. Tako sem dvajset let redno kadil do dvajset cigaret dnevno. Nikoli se nisem počutil dobro, kašljal sem in slabo mi je bilo. Dvakrat sem poskušal prenehati s kajenjem. Tretji poiskus je bil uspešen, čeprav sem najbolj trpel v službi. Ob težkih situacijah sem si zelo zaželel cigarete, tako močno, da sem prebrskal vse predale, da bi našel kakšno pozabljeno. K sreči je ni bilo. Sedaj sem že petindvajset let nekadilec in se brez tobaka počutim odlično."
Milena Majzelj, upokojena učiteljica in bibliotekarka iz Ljubljane: „Celo življenje sem nekadilka. Kot otrok sem se odločila, da ne bom kadila. V študentskih letih so me kolegi in kolegice spodbujali, naj pokadim kakšno cigareto, in sem pokadila pet ali šest cigaret. Vedela sem, da to ni zame. Čeprav so me zmerjali, da sem nuna, svetska devica in še kaj, ker ne kadim, nisem popustila pritiskom. Poznam kar nekaj ljudi, ki so bili strastni kadilci in so zaradi pljučnega raka že pokojni, med drugim kolegica iz študentskih dni, moja tašča in dve teti. Cigaretni dim mi je zelo nadležen, moti me, da v družbi s kadilci tudi sama smrdim po tobačnem dimu. Žalosti me, da velik odstotek mladih kadi, saj menim, da je to tudi odraz tega, da jim odrasli ne nudimo dovolj ljubezni in čustvene podpore in se zato zatekajo v kajenje in druge odvisnosti, da napolnijo čustveno praznino."