PISNI IZDELKI NAGRAJENCEV OD 2000 DO 2006

Pri pregledu pisnih izdelkov nagrajencev v vseh teh letih boste ugotovili, da gre zlasti za prozo in poezijo. Po vsebini so ti izdelki največkrat osebno izpovedni. Otroci so opisovali svojo bolezen ali bolezen njim najbližjih – staršev, bratov, sester, prijateljev.
V pesmih pa so velikokrat šaljivo prikazovali težave zaradi astme ali alergij (na koži, senenega nahoda). V nadaljevanju si jih lahko preberete tako, kot so jih poslali na tekmovanja.

1. tekmovanje leta 2000 ali 3. MAJ – SVETOVNI DAN ASTME

Na tem tekmovanju smo prejeli tri izdelke, ki govorijo o lastnem doživljanju astme in pri najbližjih.

3. MAJ – SVETOVNI DAN ASTME

Že 10 odstotkov ljudi jo ima. Tudi jaz sem jo imel. Astma je zelo težka bolezen. Če jo imaš, dobiš pumpico. Ta pumpica je zasnovana tako, da si jo natakneš na nos in globoko dihaš. Ko sem imel jaz astmo sem hodil na Rakitno in Lošinj. Tam je bolj dober in in svež zrak. Bolezen astma se pojavi na pljučih. Astma pride iz prehlada. Če imaš astmo, veliko kašljaš in težko dihaš. Z usti loviš zrak. Moraš se gibati na svežem zraku. Astma ni nalezljiva bolezen. Astma lahko traja več let.

Luka PETERCA, 3. razred
OŠ Danile Kumar, Ljubljana
Mentor:
 

MAMI NE MOREM DIHAT

Po moje sem postal astmatik že ob rojstvu. Pogosto sem bil prehlajen, manj vzdržljiv in hitro utrujen. Zbolel sem tudi za pljučnico. Ko sem težko dihal in mi je v pljučih piskalo, so me nori znanstveniki (saj ne, zdravniki) bolj natančno preiskali. Dokaz o astmi pa smo dobili šele pri pulmologu, ki je ugotovil, da sem alergičen na pelod in hišni prah.
Od takrat naprej je postalo moje življenje nočna mora. Starši in zdravniki so mi hoteli pomagati. Najprej so me poslali na morje v Kraljevico – zdravstveno kolonijo (hodil sem še v vrtec). Tam sem takoj uvidel, da nekaj ne »štima«. Morje je imelo pet stopinj in kopanje je odpadlo. Vzgojiteljice in vse osebje je govorilo hrvaško, bili so strogi. Televizijo si lahko gledal le, če si bil super priden. To mi je v času treh tednov uspelo le enkrat. Samo ena Slovenka je bila še kar v redu, ker je bila prijazna. Poleg te je bila še ena svetla točka – imeli so nešteto igrač, pa čeprav polovico polomljenih. Nekaj smo jih poskušali »pretihotapiti« domov, a nam ni uspelo. Šele danes, po nekaj letih, mi starši verjamejo, da je bilo tam kot v peklu, čeprav sem jih že takrat rotil po telefonu, naj me spravijo »domov«.
Nato se mi je bolezen še velikokrat ponovila. Enkrat med počitnicami sem obiskal babico v Ljubljani. Ves čas sem se imel lepo, a dan se je kmalu končal in odpravil sem se spat. Mami je pozabila zdravila za astmo doma, zato sem sredi noči začel hropsti kot nilski konj. Zbudil sem babico in mami. Hitro sem se oblekel, nato pa me je mami z nadzvočno hitrostjo pripeljala v bolnico za nujno pomoč otrokom. Iz spanja sva vrgla zdravnika in še medicinsko sestro. Priključili so me na inhalator. Po eni uri vdihavanja vesoljskih mešanic – zdravil za astmo, sem si končno opomogel. Zdaj vem, kako bi se na Luni počutil brez skafandra.
Kupili smo veliko pripomočkov za zdravljenje astme, ki so mi bolj ali manj pomagali. Čeprav sem dobil zdravila za lažje dihanje, sem jih ponavadi inhaliral prepozno, saj nismo vedeli, kdaj sem samo prehlajen, kdaj pa imam napad astme. Meni je najbolj pomagal merilec pretoka zraka v pljučih – peak flow meter, ki ga je predpisala zdravnica.
Ko sem začel uporabljati še zdravilo, ki se vpihne v nos (čeprav ga je treba poriniti skoraj do možganov in nato še ugotovite, da vam pride v usta – »nagravžno«) sem končno prišel na zeleno vejo, ki se, upam, ne bo odlomila. Bolan nisem bil že celo večnost in tudi pri športu sem aktiven – igram nogomet in sem med prvimi v teku s sošolci na 600 metrov.

Jan SELIŠKAR, 6. razred
OŠ Savsko naselje, Ljubljana
Mentor:
 

ASTMA

Astma je strogo medicinsko okvara bronhijev oziroma njihovega delovanja. Bronhiji so v pljučih. Njihova naloga pa je sprejemanje zadostne količine zraka, iz katerih preko pljuč dobiva kisik celo telo. Pri astmi pa se bronhiji stisnejo in zato se bolnik ves čas po malem duši. K astmi so ljudje lahko nagnjeni dedno, sproži pa jo lahko umazan zrak, zakajeni prostori ter hud fizičen napor. Astmo lahko blažiš z zdravili, ki širijo bronhije, če pa je prehlad prehud, dajo adrenalinsko injekcijo.
Imam prijatelja, ki ima astmo in so se zaradi tega preselili v Nova sela, ker je v Ljubljani zrak preveč umazan. Na zunaj je čisto normalen. Hudo pri astmi je to, da se dušiš že ob najmanjšem naporu. Še sedaj se spominjam, kako je imel hud napad in smo ga peljali v bolnico v Kočevje.
Zjutraj sva vstala. Se oblekla in šla ven igrat nogomet. Igrala sva ga kake pol ure. Takrat se je vse začelo. Postal je bled in začel je zelo težko dihati. Vzel je zdravilo, vendar mu ni pomagalo. Nato je vzel neko tableto in še ta mu ni pomagala.
Takoj sem mu pomagal gor in povedal, kaj se je zgodilo. Posadili smo ga v posteljo in ga hladili. Čez nekaj časa smo ga prenesli v avto, ker se mu je stanje vidno slabšalo.
V bolnici v Kočevju so mu dali injekcijo z nekim adrenalinom. Takrat nisem vedel, kaj je to. To naj bi pospeševalo srce in s tem bi kisik hitreje krožil po telesu. Tam v bolnici je bil dve uri. Ko se je stanje izboljšalo, smo odšli nazaj v Sela. K sreči je astma taka bolezen, ki izgine s puberteto.
Takrat bi lahko izgubil najboljšega prijatelja, če ga ne bi peljali v bolnico. Te bolezni ne želim nikomur na svetu, ker je tako smrtonosna. Tisti vikend ni spal nihče v hiši in prepričan sem, da tudi Jaka, ker po vsem hudem tudi jaz ne bi mogel spati. Take napade je imel samo še nekaj dni. Danes astme skoraj nima več. Videl ga nisem že kar dolgo, ker je v srednji šoli v Novi Gorici. No, ta dneva sta bila za družino Kajfež po mojem najhujša v celotni dinastiji Kajfežev.
Tako, to je moja zgodba o prijatelju, ki je imel astmo oziroma jo še ima.

Jošt BALENT, 7. razred
OŠ Savsko naselje, Ljubljana
Mentor:
 

2. tekmovanje 2001 ali ASTMA IN ALERGIJA – KOT JU VIDITE, DOŽIVLJATE, ZAMIŠLJATE

Nagradili smo dva osebno izpovedna spisa in kratko detektivko o pametnem detektivu Antialergiku, ki lovi zločinca Alergena.

ŽIVLJENJE Z ASTMO IN ALERGIJO

Rodil sem se z astmo, čeprav starši tega niso vedeli. Moral sem prestati različne teste, za katere moram reči, da niso bili preveč prijetni. Šele čez čas smo izvedeli, da imam astmo. Potem sem se ves čas potikal po bolnišnicah in moral sem obiskati različne specialiste, ki so ugotovili, da imam tudi alergijo. Na meni so delali različne poskuse in me večkrat pikali v roke. Izvedel sem, da pomeni alergija preobčutljivost organizma na določene snovi.
Obe bolezni, astma in alergija, me v življenju ovirata pri različnih stvareh. Ovirata me pri športu in tudi drugih dejavnostih. Ko hočem igrati nogomet, me nihče noče v ekipo, ker mi hitro zmanjka sape in energije. Včasih sem bil jezen in najraje bi obupal, ampak ni se dalo pomagati.
Zdaj, ko sem odrasel, sem obe bolezni sprejel in vem, da bom nekoč spet zdrav. Jemljem različna zdravila, kot so claritin, ventolin in flixotide. S pomočjo teh zdravil naj bi ozdravel – tako vsaj pravijo zdravniki. Jaz sam si želim le, da bom res.


Miha PRISTOVNIK, 4. razred
OŠ Slovenska Bistrica
Mentor:
 

ASTMA – DAVEK NAŠE CIVILIZACIJE

3. maj je svetovni dan astme in alergije. »Na ta dan smo si pripeli na prsi svetlomodri trak v obliki grške črke alfa, ki predstavlja astmo, atopijo in alergijo. S tem smo izkazali osveščenost o tej bolezni in solidarnost do ljudi, ki živijo s to boleznijo«, je kot uvod v intervju za tednik Vestnik povedal dr. Vladimir Mrkšič, pulmolog alergolog z oddelka za pljučne bolezni v murskosoboški bolnišnici.

Kaj je pravzaprav astma?

Astma je najbolj pogosta kronična pljučna bolezen, za katero je značilno trajno vnetje dihalnih poti. Posledice vnetja so kašelj, občutek stiskanja v prsnem košu, piskanje in dušenje.
Bolnikom z astmo se dihalne poti zožijo zaradi odziva na dražljaje, ki ne vplivajo na normalna pljuča. Zožitev lahko povzročijo številni dražljaji, t.i. ALERGENI, denimo pelod, pršice, živalska slina (v dlaki), dim, hladen zrak in telesni napor (v 75 do 85 odstotkih), v manjši meri pa tudi virusne okužbe ali neznani povzročitelji. Astmo lahko poslabšajo številni dejavniki. Najpogosteje je to stik z veliko količino alergena ali odločitev bolnika, da bo prenehal jemati zdravila. Na stanje bolezni pa tudi zelo neugodno vplivajo dejavniki iz okolja, kot so izpušni plini, smog, cigaretni dim, žveplo, hladen zrak, fizični napor, pa tudi nekatera zdravila, kot so aspirin in podobna zdravila za zdravljenje bolečin, ter nekatera zdravila za zdravljenje bolezni srca in krvnega tlaka.
Alergeni nas obdajajo povsod in vedno več jih je, s katerimi se na primer naši predniki niso srečevali.
Človeško telo se ni spremenilo, spremenilo pa se je naše okolje. Število obolelih zelo narašča predvsem v razvitih deželah, saj se pojavljajo novi in novi alergeni. Zelo pomemben alergen so arašidi, potem lateks in mnogi drugi novi elementi. ASTMA JE DAVEK NAŠE CIVILIZACIJE.
Strokovnjaki govorijo že o epidemiji bolezni, saj število obolelih zaradi alergijskih bolezni – in s tem tudi astme – narašča po vsem svetu, še posebno v industrijskih državah. V tej družbi je tudi Slovenija, saj zboli po znanih podatkih za astmo 10 odstotkov otrok in mladih do 18. leta starosti, s tem da se pri slabi tretjini otrok bolezenski znaki pojavijo že v prvem letu starosti, v 80 odstotkih pa do 5. leta. Stopnja obolevnosti pri odraslih je od 4- do 7-odstotna
Vse prebrane strokovne informacije o astmi počasi »predalčkam« nekje v svoji glavi in si zastavljam naslednje vprašanje: »Kako bolnik – astmatik krmari skozi življenje?«
Pravzaprav sem že velikokrat pisal o skrajnem SV delu Slovenije – o majhni vasici v osrčju Goričkega, poldrugi kilometer oddaljeni od tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko, kjer živi moja stara mama Emilija.
»To je kraj, kjer sem pustila delček svojega srca,« rada pravi moja mama. Vem, da mi je ljubezen do teh krajev, do neokrnjene narave, privzgojila prav ona. Vem tudi, da samo vzgoja nikakor ne bi bila dovolj, če tudi sam ne bi imel odprtega srca do pokrajine, kjer sem se pred dvanajstimi leti rodil. Mogoče kdo misli drugače, toda meni (in vem, da tudi mojima staršema) izredno veliko pomenijo sprehodi po vaških poteh med njivami v vetru valovite pšenice, vonj borovih gozdov, šopki dehtečih gozdnih jagod, polna košarica jurčkov, ki jih pogosto nabere moj ati, posedanje in družinski klepeti pod brajdami ob domačiji moje stare mame. V slehernih poletnih počitnicah si v senci košatih brajd še posebej rad poiščem svoj prostor. To so trenutki, ki jih preživim ob igranju namiznih iger s staro mamo in družinskim prijateljem Vladom.
Zakaj pravzaprav omenjam Vlada?
Vlado je človek, ki že od svojega otroštva živi z astmo. Pravi, da se je že kot otrok zavedal, kako težko je pravzaprav otroku (učencu) – astmatiku. Kot učenec je pogosto manjkal pri pouku, zaradi težav z dihanjem se na šolsko delo ni mogel osredotočiti. Cena njegove bolezni je bil seveda tudi slabši učni uspeh. Kot fant se je moral pogostokrat izogniti igram in dejavnostim, ki so lahko izzvale astmatični napad, kot na primer tekanje, igranje nogometa in podobno. Tudi pretirano veselje, navdušenje in smeh ali pa žalost, jok in potrtost so imeli včasih za posledico astmatični napad. Kot podeželski fant je moral seveda poprijeti za marsikatero kmečko opravilo. Pravi, da je bilo zanj najnevarnejše poletno spravilo sena, dvigovanje in prenašanje raznih težkih bremen. Pri Vladu sem bil že velikokrat priča astmatičnemu napadu.

Kakšni so pravzaprav znaki astmatičnega napada?

Nenadoma začne sunkovito dihati. Človeku se zdi, da diha v zaletih, sprostilni izdih pa izostane. Takšnemu dihanju sledi krčevit kašelj. Z obraza mu je razbrati hudo preplašenost – popolnoma je usmerjen vase, na svoja pljuča. Po obrazu in drugih vidnih delih telesa je opaziti potne kapljice. Lasje se lepijo na čelo. V tej situaciji nikakor ni dojemljiv za pogovor. Vladov astmatični napad traja navadno nekaj minut, v izredno kriznih situacijah (predvsem spomladi, ko je v ozračju veliko alergenov) pa tudi več ur ali celo dni. Vlado pravi, da ima ob napadu izreden občutek tesnobe in pritiska v prsih.

Kako si pomaga v kriznih trenutkih?

Brez rednega jemanja zdravil Vlado ne more živeti. Poslužuje se dveh skupin zdravil:preventivna zdravila, ki delujejo na samo vnetje – to so preprečevalci (tablete, kapsule) in zdravila za lajšanje bolezni (inhalacijske pumpice). V najhujših trenutkih se poslužuje ambulantnega zdravljenja z injekcijo oziroma bolnišničnega zdravljenja z dodajanjem kisika. Po svojih močeh se trudi, da ne pride v stik s snovmi, ki povzročajo napade. Vlado ne pije alkoholnih pijač in ne kadi. Izredno težko (ob dobri kuhinji stare mame) skrbi za svojo težo. Je pod rednim zdravniških nadzorstvom svojega osebnega zdravnika, enkrat mesečno pa obišče zdravnika v Komendi, ki promovira kitajsko tradicionalno znanost – udeležuje se njegovih posvetov o zdravem načinu življenja, uči se pravilnih dihalnih vaj, se seznanja s shujševalnim programom, posvetuje se o naravnih metodah za izboljšanje kakovosti življenja.

Pa naj končam s pogostimi Vladovimi besedami:
»Tudi največjemu sovražniku ne bi privoščil, da zboli za astmo. Astma je bolezen neizmernega odrekanja v življenju in nenehne kontrole svojega telesa.«

Dominik ČASAR, 5. razred
OŠ Draga Kobala, Maribor
Mentor: Majda RIŽNAR
 

VIZITKA VSE IZDA

Nastopajoči:
DETEKTIV: Antialergik
DR. X: Alergen
PAJDAŠI: Seneni nahod, Hišni prah, koprivnica

Sem slavni detektiv Antialergik. Že dolgo časa raziskujem zločine doktorja X. Že velikokrat sem mu bil zelo blizu, vendar mi je vedno ušel. Ujel sem nekaj njegovih pajdašev: Seneni nahod, Hišni prah ter Koprivnico. Pod pritiskom so mi povedali, kje bo danes napadel. Takoj sem zagrabil za njihovo vabo in se odpeljal na skrivni kraj. Tam sem ugotovil, da je bila to potegavščina.
Vrnil sem se v svojo pisarno in še enkrat zaslišal ujete. Izvedel nisem ničesar. Bilo je pozno zvečer, vračal sem se domov, utrujen od zasliševanja. Na temni ulici sem opazil visokega, meni neznanega človeka. Začel sem ga zasledovati in ugotovil, da je to dr. X. opazil je, da ga zasledujem in nenadoma izginil v noč. Ker pa je deževalo, je za sabo puščal blatno sled. Sledil sem mu in našel okuženega otroka. Takoj sem mu priskočil na pomoč. Otroka sem skrbno preiskal in našel nekaj zelo pomembnih dokazov. Otroka sem seveda pospremil k zdravniku v oskrbo.
Odšel sem domov in naslednjega dne nadaljeval z iskanjem. Odpeljal sem se v pisarno in tam od Koprivnice dobil njegov naslov. Ko sem prišel na pravi naslov, me je dr. X opazil in začel teči proti gozdu. Iz žepa sem potegnil sprej, si ga vbrizgal v grlo in močno stekel za njim. Ko sem ga dohitel, sem ga brcnil v nogo. Kriknil je in se zgrudil na tla. Šel sem do njega in ga vklenil. Na policiji je priznal, da je okužil veliko ljudi, predvsem pa otroke in starejše ljudi. Sodišče mu je določilo zaporno kazen 20 let. Ko so ga peljali v zapor, me je vprašal, kako sem ga našel.
Rekel sem: »Ko si okužil fanta, si za seboj pustil prstne odtise. Iz žepa ti je padla vizitka!«

Aljoša RUPNIK in Jadran LUKANČIČ, 7. razred
OŠ 8 talcev, Logatec
Mentor:
 

3. tekmovanje leta 2002 ali ASTMA IN ALERGIJE NAS OGROŽAJO

prinaša nagrajeni intervju s sošolko, ki ima astmo, in pesem o senenem nahodu – narobe svetu ali narobe cvetu!

KAKO ŽIVETI Z ASTMO – INTERVJU S SOŠOLKO ŠPELO

Učenci 3. in 4. razreda OŠ Dol pri Ljubljani, OŠ Senožeti, smo se lotili intervjuja s sošolko Špelo, ki že dolga leta boleha za astmo. Izvedeli smo veliko zanimivosti.

Kdaj si izvedela, da imaš astmo in kdo ti je povedal?

Zanjo mi je povedala mami, in sicer že pri petih letih. Rekla je, da sem jo dobila že ob rojstvu in da imam prenošeno.

Kaj ti največkrat povzroča napade?

Pogosto zbolim zaradi cvetnega prahu, hišnih pršic in cigaretnega dima.

Katera zdravila uporabljaš?

Kadar kašljam, vsako jutro popijem dve žlički sirupa claritine. S pršilnikom si vpiham dvakrat ventolin in fleksotid ter popijem skodelico čaja.

Katere težave se ti pojavijo ob napadu?

Boli in peče me grlo, pojavi se mi oslovski kašelj, ponoči se zbujam in vroče mi je.

Kaj ti najbolj pomaga pri astmi?

Jemljem tabletke za povečanje odpornosti. Pomaga mi tudi lep dan, ker se takrat bolje počutim.

Se lahko pozdraviš?

Še sama ne vem, kako.

Kako se počutiš, kadar dobiš napad?

Počutiš se slabo. Težko je, ker me duši, ne morem se odkašljati, praska me po grlu, peče me, vse me boli, izgubim moč, telo mi oslabi, komaj diham, vase vlečem zrak.

Katero zdravilo vzameš s sabo, če greš na pot za dalj časa?

Oči na listek napiše, kaj jemljem, kako in kdaj jemljem, da učiteljice vedo. Znam pa jemati tudi sama. Na to sem se že navadila in nimam težav.

Si zaradi astme kdaj bila v bolnišnici?

K sreči še ne, edino takrat, ko sem se rodila, pa ne zaradi astme.

Kaj ti pomaga na morju?

Tam mi godi svež vlažen morski zrak, morska voda, vročina, da se spotim in se potem počutim bolje.

V katerem delu leta bolezen prevladuje?

Imam jo kar v vseh letnih časih.

Koliko časa zdržiš v zakajenih prostorov?

Ne zdržim dolgo, se jih izogibam,

Kje dobiš zdravila?

Včasih jih naročimo na recept ali gremo ponje v lekarno in jih plačamo.

Kako se počutiš, ko se ponoči zbujaš?

Sem utrujena, nemočna, vrti se mi, imam privide zaradi kašlja.

Koliko časa traja napad in v katerem delu dneva je najhujši?

Traja sedem do štirinajst dni, najhuje pa je zjutraj, popoldne in včasih zvečer.

Je astma huda bolezen?

Je zelo nadležna in huda.

Te astma ovira pri vsakdanjem delu?

Z njo poskušam živeti normalno.

3. in 4. razred
OŠ Dol pri Ljubljani, PŠ Senožeti
Mentor: Milva BEVC
 

NAROBE S(C)VET

Ha-čih!
A – čih!
Res me nos zelo srbi,
pa tudi teče mi iz oči.

Iti ven ne smem –
ne zdaj, ne potem!
Težave so nadležne,
eh,
včasih prav betežne!
Cel narobe c(s)vet …..!

Miha KUHAR, 4. razred
OŠ Dol pri Ljubljani
Mentor:
 

4. tekmovanje leta 2003 ali ASTMA IN PROSTI ČAS

predstavljamo z raznolikimi izdelki v novinarskem žanru, osebnoizpovedni in domišljijski prozi in poeziji.
Preberete si lahko intervju z bolnico z astmo, spis o lastni bolezni – astmi, domišljijski spis o astmi v sanjah – nočni mori, kaj se zgodi, če človek dobi kožno alergijo na morju ali ima astmo ob naporu, ko gre v gore. Nadaljujete pa lahko s pesmimi, ki govorijo zlasti o senenem nahodu in astmi.

INTERVJU

Ali je tvoja zdravnica prijazna in ali ji zaupaš?

Ni preveč prijazna, zaupam pa ji, ker je moja zdravnica.

Ali veš, da v Ljubljani obstaja šola astme, ki jo obiskujejo bolniki z astmo?

Slišala sem za to šolo, nisem pa je še obiskovala.

Ali je tvoja učiteljica seznanjena s tvojo boleznijo? Kaj pa tvoji sošolci? Kako ti pomagajo?

Učiteljica in sošolci so seznanjeni z mojo boleznijo. Če sem v šoli dalj časa ali na večdnevnih izletih, me učiteljica spomni, naj vzamem zdravilo in je pozorna na moje zdravstveno stanje.

Anja OPREŠNIK DIVJAK, 2. razred
OŠ Riharda Jakopiča, Ljubljana
Mentor:
 

ASTMA

Vsi jo poznamo, pa vendar o njej vemo kaj malo, ko se dejansko srečamo s to boleznijo. Za marsikoga je astma čisto navadna bolezen, ki doleti le redke. Za astmo lahko zboli kdorkoli v različnem starostnem obdobju. Najdovzetnejši so mlajši otroci in starejši ljudje. Seveda pa tudi kadilci niso izvzeti, saj s kajenjem in vdihavanjem cigaretnega dima bolezen samo poslabšajo. Dokler smo zdravi, ne moremo ceniti tega in se tudi ne zanimamo kaj dosti za druge ljudi okrog sebe, če imajo težave. Za mnoge niti ne vemo, da imajo astmo, ker imajo zdravila in se skrbno zdravijo pri zdravnikih, specialistih za pljučne bolezni. Seveda pa ni vedno tako.

Bilo je pred tremi leti, meseca maja. K meni je prišla na obisk prijateljica Ana, s katero sva se spoznali na družinskem pikniku. Ker sem želela, da bi bilo to najino srečanje nekaj posebnega, sem se odločila, da jo peljem na bližnji hrib – Rašico. Narava je bila vsa v razcvetu, veter je raznašal dišeče vonjave cvetočih dreves. Hodili sva dokaj hitro in toliko stvari sva imeli povedati druga drugi. Naenkrat pa kot strela z jasnega. Ana je začela močno kašljati in hlastati za zrakom. V obraz je postala potna, oči so se ji začele solziti in z vsemi mišicami si je pomagala, da bi lažje zadihala. Dihanje je postalo piskajoče in upočasnjeno. Ana mi je v paniki s prstom pokazala na nahrbtnik. V tistem trenutku, ko sem jo gledala sem dobesedno »umirala«. Pograbila sem nahrbtnik in mrzlično premetavala stvari po njem. Sploh nisem vedela, kaj iščem, hotela sem samo pomagati Ani. Premetavala sem in zagledala stekleničko, podobno razpršilcu. Ana je takoj naredila dva vpiha in se počasi umirila. Kar nekaj časa je trajalo, da je ponovno normalno zadihala. Ostala sem brez besed, niti prestopiti se nisem mogla. Bolj zbrana po napadu je bila Ana kot pa jaz, ki sem zdrava. Res mi je pognala strah v kosti. Ampak Ana me je potolažila in mi na kratko opisala svoje stanje. »Astma je bolezen dihalnih poti, ki otežuje dihanje. Ponavadi jo dobijo mlajši otroci, saj težave z dihanjem nastopijo že zelo zgodaj in zdravniki potrebujejo kar nekaj časa, da zatrdno ugotovijo simptome astme. Otroci lahko astmo podedujejo, lahko pa jo dobijo tudi zaradi onesnaženosti zraka v večjih mestih. Astma ima lahko podobne simptome kot nekatere druge bolezni, zato jo lahko kaj hitro zamenjamo s kakšno srčno boleznijo.

Napad astme lahko povzročijo bolezni, kot so gripa in nahod, cigaretni dim, hišne pršice, cvetni prah, onesnažen zrak, vreme, zdravila, psihično stanje, napor in seveda naši mali hišni ljubljenčki. Astmo zdravijo z raznimi inhalatorji, ki so različnih barv, oblik in značilnosti. Inhalatorji vsebujejo tudi do dvesto odmerkov zdravila, ki ga lahko izstrelijo s hitrostjo sto dvajset kilometrov na uro. Ljudje, oboleli za astmo, se morajo naučiti obvladovati astmo, saj lahko na takšen način olajšajo simptome delovanja astme in živijo normalno življenje. Nekateri ljudje se ne morejo navaditi življenja z astmo, zato imajo v bolnišnicah za astmatične bolnike posebej usposobljeno medicinsko osebje, ki pomaga otrokom in njihovim staršem, da se navadijo življenja s to boleznijo.

Bolniki z astmo so zelo občutljivi na prašne predele, saj je prav prah včasih tudi eden izmed simptomov, ki sprožijo astmatični napad. Zato mora biti vsak dom, kjer živi oseba obolela z astmo, brezhibno čist in čim manj prašen. V Sloveniji zdravijo bolnike z astmo v posebnih organizacijah, kot so Golnik, kjer je klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo, vsakodnevna služba zdravnikov – specialistov v Ljubljani ter pediatrična klinika Kliničnega centra.«

Ana mi je res dala misliti, hkrati pa me je naučila, da moram v takih situacijah ostati prisebna da bom lahko pomagala, če bo treba, tudi drugim. Bolezni ne moremo ubežati, toda z dobro prosvetljenostjo, zdravim načinom življenja in upoštevanjem navodil zdravnikov lahko veliko naredimo sami zase in za celo družbo! Če pa koga vidite, da rabi pomoč, ne oklevajte, ampak pomagajte! Morda boste jutri vi!

Tjaša GRAH, 8. razred,
OŠ Maksa Pečarja, Ljubljana
Mentor:

 

NOČNA MORA

Na nebu je sijala luna. Ura je dobila polnoč in jaz sem v nestrpnem pričakovanju jutrišnjega dne hitro zaspala.
Zjutraj me je zbudilo žvrgolenje ptic. Odkorakala sem na balkon in se naužila svežega zraka. Hitro sem se umila in pozajtrkovala, saj nisem smela zamuditi šolskega avtobusa. V šoli so bili že zbrani vsi moji sošolci in odpravili smo se na vlak, z njim pa na težko pričakovano ekskurzijo. Hitro smo pripeli na cilj. Pot nas je vodila po starem muzeju, ko sem začela zelo težko dihati. Mislila sem, da je to od zatohlega zraka v sobi, a kaj hitro me je začelo dušiti. Zmanjkovalo mi je kisika. Sošolci so to opazili in stekli k učiteljici. Pristala sem v bolnišnici in izvedela, da imam astmo. Zdravnica mi je ravno dajala injekcijo, ko me je predramil zvok moje budilke.
Ko sem se zares zbudila, sem opazila, da so bile to le hude sanje. Šele tedaj sem se zavedala, kako težko je živeti s to boleznijo in da je zdravje največja vrednota današnjega sveta.

Lucija ROŽIČ, 7. razred – literarni krožek,
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
 

 

POLETJE Z NJO

Sonce se je že navsezgodaj veselo hihitalo na nebu in razprostiralo svoje žarke, ki so spet lenobno lizali razgreta telesa. Morje, sonce, pesek – asociacije, ki napovedujejo čisti užitek. Jaz pa … ždim tukaj v senci pod borom in ravnokar z brisače pobiram suhe iglice. Že lani sem vedela, da tako pač ne bo šlo, pa vendar so me spet prepričali, da grem z njimi na morje. Vse bi bilo popolno, če le ne bi bila alergična (sovražim to besedo) na žarečo kroglo. Že doma sem pritegnila to prekletstvo nase, če sem slučajno pomolila nos iz sence, kadar se je karkoli sumljivo zableščalo izza oblakov, tukaj pa je sonce vsak dan na nebu.
Pogled mi zdrsi po plaži, vidim polno razgaljenih teles, ki se tako rekoč pražijo na soncu. Tudi sama sem bila včasih med njimi in opazovala mamo, ki se je v senci mazala z najvišjim faktorjem sončne kreme in se umikala žarkom. To počnem sedaj sama. Topel val me zajame, vendar ne, v svoje zublje me je dobil sončni žarek in mi zarisal rdeče pike, velike, male, podolgovate, okrogle. Zanimivo bi jih bilo videti na koži tiste rjavo zapečene nagice, zlobno pomislim, vendar bi njej najbolj pristajali tisti veliki izpuščaji, ki tudi najbolj srbijo.
Besno se dvignem izpod drevesa. A ko hočem oditi, zaslišim predirljiv glas, ki besno vpije name, da mi ni treba sejati iglic povsod. Počasi se obrnem, da bi se opravičila, vendar mi skoraj izstopijo oči, ko na lastnici tistega glasu zagledam pike, da, prav tiste podolgovate. Okrogle, ki jih vidiš na pol kilometra. Lastnica pik me pogleda in že v naslednjih petih minutah izvem njeno življenjsko zgodbo. Ime ji je Irena in je pravzaprav zelo v redu »punca«, a z malo napakico – alergična je na sonce. Presune me predvsem to, da neskončno uživa, ko posluša valovanje morja in vidi bratov srečen obraz, ker je lahko dan za dnem na plaži in neznansko uživa tako na soncu kot na svežem zraku.
Verjetno bi spet preživela svoje tipične počitnice poleg morja in ne v njem, kopala bi se v svoji potrtosti in obupu, če ne bi spoznala prijateljice s podobnimi težavami. Vsak dan sva zgodaj vstali in prehiteli sonce, uživali sva med valovi in občudovali morske skrivnosti. Popoldne sva se pod velikim slamnikom potikali po ulicah mesta, zvečer pa spet skočili v morje in skupaj s prijatelji premagovali valove do prve boje. Življenje ni popolno, je pa lepo, če si ga znaš takšnega narediti.

Lilijana PODVINŠEK, 7. razred – literarni krožek,
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
Mentor:
 

 

ENA IZKUŠNJA VEČ

Poletne počitnice. Čas, ko se vsi učenci odpočijemo in nam ni treba skrbeti, če nam bo zadostovalo pet »plonkičev« ali naj raje naredimo še šestega, ker pišemo ravno fiziko.
S prijatelji smo se zmenili, da bomo odšli na Škrlatico. Ko sem se zjutraj zbudila, me je kar stisnilo v želodcu, saj se mi resnično ni ljubilo riniti v nekakšne »rovte« nekje bogu za hrbtom. Začeli smo lahkotno pot. Nisem bila razpoložena za neslane šale mojih prijateljev. Vendar se je ta moja sitnost kmalu razkadila. Sonce je že skoraj posušilo roso na mokri travi in tudi pajčevina se ni več razkazovala v svoji jutranji lepoti. Ura je bila že krepko čez deveto, ko smo se zagrizli v prvo strmino. A že po nekaj metrih smo zaslišali kašljanje in sopihanje. Ko sem odrinila še zadnjo vejo nagajive smreke, sem zagledala dekle, ki je sedelo na tleh in imelo zabuhle oči. Sedla sem poleg nje in jo vprašala, če ji lahko kako pomagamo. Eden od mojih prijateljev ji je ponudil vodo. Veselo jo je sprejela. Odžejala se je in nam začela pripovedovati, da ima astmo. To je bolezen, za katero ste že slišali. Ob naporih, kot je hoja v gore, tek, igranje nogometa… te začne tiščati v prsih, sili te h kašlju, čutiš pa tudi piskanje v pljučih. »Hodim k zdravniku in imam redne preglede. Poleti obiskujem razna zdravilišča, ki so večinoma ob morju, saj nam astmatikom dobro dene svež zrak. Zmeraj pa moram imeti pri sebi »pumpico«, v kateri je zdravilo, ki ga vdahnem. Danes sem naredila napako. Mamo, ki je imela zdravilo, sem pustila daleč za seboj, sama pa odhitela gorskemu zraku naproti«, je hitela pojasnjevati svoje stanje in imela sem občutek, da ji je pred sovrstniki malce neprijetno. »Od česa pa imaš tako zabuhle oči?« je zanimalo mojo prijateljico, ki sem ji skoraj zlomila rebro, ko sem jo hotela s komolcem utišati. Dekle se je nasmehnilo:«To je posledica alergije na cvetni prah. Lahko ste srečni, da je nimate. Verjetno se vam mudi naprej. Hvala za vodo. Napad se je polegel in najbolje bo, če tukaj počakam mamo. Ne skrbite, z mano bo vse v najlepšem redu.«
Poslovili smo se in nadaljevali pot. Dan je bil res prekrasen, bogatejši za pomembno življenjsko izkušnjo. Dogodek, ki se nam je pripetil med potjo, mi je dal veliko misliti. Sklenila sem, da ne bom nikoli več tarnala, ko bo treba kam peš.

Špela KOREN, 7. razred
OŠ B. Rocka, Šoštanj
Mentor:
 

CVETNI PRAH

Pomlad je,
vsi se hihitajo,
vsi zunaj se igrajo,
a jaz sama sem,
igrati zunaj se ne smem.
V prelepih rožah je cvetni prah,
ki v meni sprožil je preplah,
oči se mi solzijo,
po svežem zraku hrepenijo,
v nosu me ščegeta
in pravim: »Ačiha!«

Karmen LEDINEK, 7. razred – literarni krožek,
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
 

 

MOJA BOLEZEN

Astmo sem dobila,
ko sem deset let dopolnila.
Sprijaznila sem se s to rečjo,
ki me celo življenje spremljala bo.

Starši, sorodniki skrbijo zame,
da mi poguma ta bolezen ne vzame.
Pred nekaj leti sem se poročila,
a astme se s tem nisem znebila.

Kjer koli sem hodila,
kamorkoli že sem šla,
ona vedno z mano je bila.

Kmalu bom 30 dopolnila
in čez mesec dni bova z možem
sinčka dobila.
Toda astma mi ne bo preprečila,
da ne bi sreče in veselja z drugimi
delila.

Tajda KAVČIČ, 7. razred,
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
Mentor:
 

 

KAJ NAJ STORIM

Mnogo ljudi s to boleznijo živi,
a mene že dolgo, dolgo mori.
Vse punce dišavijo se rade,
jaz pa ob tem dobim napade.

Res lep bi bil ta svet,
če z boleznijo mi ne bi bilo treba živet.
Kaj naj storim,
da astmo prebolim?

Karmen LEDINEK, 7. razred
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
Mentor:
 

 

BOLAN DAN

Bil je lep poletni dan,
zame ves teman, zaspan.
Okoli mene množica veselih ljudi,
ki jih ne pestijo nobene skrbi.

A zame skrb obstaja
in živi že več kot leto dni.
Imeti težave res lahko ni,
še težje pa se z astmo živi.

Tajda KAVČIČ in Karmen LEDINEK, 7. razred
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
Mentor:
 

 

NENAVDIH JE ALERGIJA

Ko iščeš navdih,
ni lahko, priznam.
Ne pade z neba
in ne zraste iz tal
kot trava cvetoča.

Pesem ni vedno zdrava,
včasih je alergična,
še posebej takrat,
kadar je prisotna cvetoča narava.

Ko se pesnik brez navdiha po
travnikih potika
in se ob vsako bilko spotika,
ne ve, kaj bi izlil na papir,
da bi ukrotil srčni nemir.

Takrat pesem zaboli,
alergijo na pesnika dobi,
zaman se le-ta trudi
in ne opazi, kaj mu narava nudi:
čeprav cvetni prah se v zlatu blešči,
pesniku jezo na dnu srca vzbudi.

Nenavdih je alergija,
pesnika pogosto doleti,
na srečo sanje so zdravilo,
da se na krilih domišljije izgubi.

Lilijana PODVINŠEK, 7. razred – literarni krožek
OŠ Bibe Rocka, Šoštanj
Mentor:
 

A – A

Ko zjutraj breza zacveti,
mene v nosu zaščemi,
ko cvetni prah se razprši,
kihnem en, dva, tri!
Če šola polna je prahu,
prikaplja mi iz nosu.
oči se svetijo mi rdeče.
K robčku pa močno me vleče.
Kašljati se mi mudi,
ko me v prsih zaščemi.
Kdor že astmo je spoznal,
si želi, da bil bi zdrav!
--------------PČIH!.

Nika BOSTIČ, Veronika RUPERT, Maša VINTER, Zala JESENKO, Lovro BABIČ, Žan Dorčič, Luka ĆELIĆ – 3. razred,
OŠ Mirana Jarca, Ljubljana
Mentor: Metka ROTAR
 

5. tekmovanje leta 2004 ali ŽIVLJENJE Z ASTMO IN ALERGIJAMI

prinaša nagrajeno pesem o kožni alergiji.

ALERGIJA

Alergija je ene vrste bolezen
in nikomer se ne zdi bolezen.
Po telesu te vse srbi,
V glavi je polno skrbi.
napravijo se ti izpuščaji,
imaš jih po celi glavi.
Ne pomagajo ti niti zdravila,
najraje bi jih v paket zavila.
Mama je rekla, da moram ležati,
a jaz hočem skakati,
iz mene puhtijo norosti,
zato ne čutim slabosti.
Ponavadi je vzrok izpuščajev neznan
in ga še jaz ugotoviti ne znam.
Navadno se to dogaja poleti
in je vroče za znoreti.
Ko pozdravi se ti bolezen,
nisi več na ves svet jezen.
Zdravila končno pomagajo,
v glavi se ti misli spet nalagajo.

Brina GAČEŠA in Veronika HAJDINJAK, 5. razred,
OŠ Maksa Pečarja, Ljubljana
Mentor:
 
6. tekmovanje leta 2005 ali ALERGIJE IN ŠOLA

ni prineslo nagrajenih pisnih izdelkov.

7. tekmovanje leta 2006 ali VPLIV OKOLJA NA ASTMO IN ALERGIJE

predstavljata dva nagrajena izdelka – intervju z otroško zdravnico in lepo pripravljeno poročilo o zahtevani tematiki.

UVOD

O alergiji se v medijih veliko piše, saj je zelo razširjena bolezen. Trenutno je aktualna alergija na cvetni prah, ki tare tudi mene in mojega brata, saj je cvetenje v naravi v polnem zamahu. Živim v podeželskem okolju, kjer živimo praktično sredi cvetočih dreves in polj.

Da bi bolje predstavila bolezen in vse njene oblike, sem se srečala z zdravnico pediatrinjo, ki se že 22 let v svoji ordinaciji srečuje z otroci – alergiki, ki bolujejo za raznovrstnimi oblikami te bolezni.

Pogovarjala sem se z dr. med. Metko Bem, specialistko pediatrije, ki je začela najprej ordinirati v Zdravstvenem domu Koper v predšolski ambulanti, zadnja 3 leta pa dela v zasebnem otroškem dispanzerju v Šalari pri Kopru.

Postavila sem ji nekaj vprašanj, ki naj bi pripomogla k boljšem poznavanju te bolezni.

Intervju:

Dr. Bemova, ali nam lahko preprosto opišete, kaj je alergija in kaj se zgodi v organizmu med njenim potekom?

Alergija je bolezenska težava, ki nastane zaradi preburnega odziva organizma na tujo snov – alergen. Organizem se vedno, ko je tuje snovi preveč, odzove z obrambo. To je normalna reakcija organizma. Pri alergijah pa se organizem odzove na zelo majhno količino tuje snovi z močno, burno reakcijo in ta odgovor škodi organizmu. Če praktično predstavim prej povedano: veliko prahu vsem ljudem škodi in začnejo kašljati – to je normalen odziv organizma. Pri alergiku pa zelo majhna količina prahu povzroči močan kašelj, ki lahko prerase v astmatični napad.

Opišite nam po čem se alergije ločijo in naštejte tipe alergij?

Alergijske bolezni se ločijo na to, v katerem organu se vrši obrambna reakcija organizma, Glede na to poznamo naslednje tipe alergij, ki so najpogostejše:
– kožne – ekcemi, urtikarija
– dihalne – širše – oči, nos – seneni nahod
– pljučne – astma
– črevesne – driska, bruhanje
– sistemske oblike – alergični šok, alergije na zdravila, hrano

Kaj so alergeni, kateri so najpogostejši in kje jih srečamo?

Alergeni so tuje snovi, ki že v majhni količini izzovejo buren odziv organizma. Alergene srečamo praktično povsod v naravnem okolju in z njimi prihajamo v stik vsakodnevno. Alergene najpogosteje najdemo v prehrani, tekstilu, ozračju, vodi. V stiku z raznimi snovmi prihajamo zelo pogosto, kar povzroči preobčutljivost organizma na določeno snov.
V prehrani so najpogostejši alergeni arašidi, čokolada, jajca, jagode. Inhalacijski alergeni so pršica, razni pelodi – cvetni prah, živalska dlaka. V vodi, ki je klorirana – bazeni, predstavlja klor alergen, ki marsikomu škodi. Obstajata tudi alergiji na sonce in mraz, ki se ju izognemo tako, da se ne izpostavljamo močnemu soncu in mrazu in se primerno zaščitimo.

Katera vrsta alergije je najnevarnejša?

Najnevarnejša oblika alergije je sistemska alergija, ki ji pravimo alergični šok, kjer pride do alergičnega dogajanja v vsh organih. Žile postanejo prepustne, se razširijo, posledica tega je padec krvnega tlaka in upočasnitev krvnega obtoka. V dihalih pride do stisnjenja dihal in oteženega dihanja. Posledica tega je odpoved srca in lahko nastopi smrt, če bolnik ne dobi pravočasno prve pomoči. Včasih je dovolj že 5 minut, da se sistemska alergija konča tragično. Najbolj znane alergije tega tipa so alergije na zdravila. Na srečo večina alergij ni tako težkih in se jih pod zdravniškim nadzorom lepo vodi in obvladuje.

Kako in s čim zdravimo alergije?

Najučinkovitejše zdravilo je preprečitev stika za alergenom. Vendar to vedno ni mogoče, ker so alergeni prisotni v naravi, zato se poslužujemo različnih zdravil.

Z zdravili lajšamo težave. Pri dihalnih motnjah uporabljajo bolniki zdravila v obliki pršil, tablet, kapljic za lažje dihanje, pri kožnih izpuščajih uporabljajo razna mazila, kreme in losjone za kožo. Pri vnetju oči uporabljajo kapljice za oči, pri senenem nahodu lahko pijejo zdravila ali nakapljajo kapljice v nos.

Ali so alergije vezane na letni čas ali se pojavljajo skozi celo leto?
Kateri tipi alergij so značilni za določeno starostno obdobje?

Mesto alergije je odvisno od starosti otroka oz. človeka.
Dojenčki največ obolevajo za kožnimi in črevesnimi alergijami. Otroci okoli 3. leta starosti imajo največ pljučnih oblik – astmo. Otroci v šolski dobi zbolevajo največ za senenim nahodom. Starejši otroci in odrasli pa zbolevajo za različnimi kombinacijami alergij.

Katera so vaša priporočila bolnikom z alergijami?

Alergija je bolezen, ki se zelo lepo vodi ob pravilnem zdravljenju in upoštevanju navodil zdravnikov. Sodobna zdravila in njihova pravilna uporaba omogočajo bolnikom skoraj normalno in kvalitetno življenje.

Prvi ukrep je vedno odstranitev alergena iz okolice (npr. pri alergiji na hišni prah odstranitev zaves, tepihov, plišastih igrač iz okolice). Kadar pa alergena na moremo odstraniti, imamo na voljo veliko število antialergijskih zdravil, s katerimi si bolnik lajša težave.

Ali se alergiki lahko ukvarjajo s športom?

Seveda. Športno dejavnost zelo priporočamo, saj to pomeni gibanje na svežem zraku, telesno dejavnost in ponavadi tudi pravilno prehrano. Alergiki so lahko vrhunski športniki, saj jim sodobna zdravila to omogočajo.

Ali so alergije doživljenjska bolezen?

Alergije niso vedno stalne, nekatere oblike lahko izzvenijo v puberteti ali po njej, nekatere se omilijo. Kožni testi, s katerimi določimo preobčutljivost organizma na določen alergen, so samo pomoč pri vodenju bolezni in ne dokončna potrditev diagnoze. Nekatere težje oblike pa so doživljenjske. Za alergijo lahko zbolimo v vsakem življenjskem obdobju.

Za konec vas prosim za priporočila za zdravo življenje nas mladostnikov?

Priporočila za zdravo življenje so enaka za zdrave mladostnike in za alergike. Priporočam zdravo in redno prehrano s čim manj barvili, konzervansi, aromami, maščobami in soljo. Hrana naj bo preprosta in naravna. Priporočam veliko gibanja na svežem in čistem zraku, saj tako razvijamo odpornosti. Cigaretni dim je zelo škodljiv, zato toplo priporočam, da ne bi niti poskusili kaditi. Ker pa živimo pri morju, je vsakodnevni sprehod neposredno ob morju zelo koristen za dihala.

Hvala za odgovore in za vaš čas.

Urška KOŠIR, 8. razred,
OŠ Vojke Šmuc, Izola
Mentor: Orjana BARIČ
 

0001-0006 in 0009

Anej URŠIČ, 8. razred, OŠ Miren
Mentor: Marija BOŽIČ