Alergijo dokazujemo s podatki, ki jih prido­bimo iz pogovora z bolnikom ter z diagnostičnimi preiskavami in postopki, kot so:

  • anamneza - pripoved o pojavih in dogodkih, simptomih in okoliščinah,
  • večja verjetnost alergije je, če jo imajo tudi drugi sorodniki,
  • kožni vbodni testi,
  • epikutani kontaktni krpični testi,
  • krpični testi atopijske alergije,
  • protitelesa v krvi; senzibilizirani limfociti v krvi in tkivu,
  • določanje vsebnosti histamina in triptaze v krvi,
  • izločevalne diete,
  • provokacijski testi »in vivo«,
  • provokacijski testi »in vitro« in analiza subpopulacij senzibiliziranih limfocitov,
  • preučevanje bivalnega okolja in delov­nega mesta,
  • posamične endoskopske preiskave sluznic ter biopsije kože in sluznic,
  • povezovanje strokovnjakov različnih naravoslovnih smeri.

Pri diagnostiki alergij je najpomembnejši pogovor z bolnikom ali anamneza. Zanj si moramo vzeti dovolj časa, med pogovorom pa moramo z bolnikom vzpostaviti prime­ren stik. Sprašujemo ga o:

  • osrednjih simptomih oz. največjih težavah,
  • tem, ali so motnje sezonske, stalne ali le občasne,
  • okoliščinah življenja doma in na delovnem mestu oz. v šoli,
  • nealergijskih sprožilnih okoliščinah,
  • o družinski anamnezi alergij, socialnem okolju družine,
  • prehrambenih navadah in uživanju zdravil,
  • dozdajšnji terapiji težav in njeni uspešnosti,
  • poučenosti o bolezni in zdravljenju, čemu je bila namenjena največja pozornost,
  • časovnem odnosu med izpostavljenost­jo alergenu in pojavom simptomov,
  • alergenih, ki se pojavljajo pogosteje,
  • alergenih, ki se pojavljajo manj pogosto,
  • morebitni poklicni izpostavljenosti.

Alergolog mora večkrat razlagati tudi neslutene izvore alergenov v bivalnih in delov­nih okoljih, pojasnjevati mora, kateri aler­geni so skriti v hrani, pijačah, zdravilih, industrijskih tehnologijah.

Anamnezi sledijo kožni vbodni testi aler­gije, ki jih alergolog izbere glede na podat­ke, pridobljene med pogovorom. Nesmisel­no je izvajati neke splošne teste, ki niso povezani z izvori alergije pri konkretni osebi. Obstaja pa okvirni splošni seznam alergenov, ki jih uporabljamo v našem oko­lju, da razberemo, ali gre za osebo z ato- pijo, in da morda že celo odkrijemo kritič­ni alergen. Obstajajo specialne skupine alergenov za določena okolja, poklice, prehrambene na­vade. Rezultat takih testov nam je na voljo v 20 minutah.

Pri sumu kontaktne alergije izvedemo po­vršinske (epikutane) kožne teste, in sicer z nanosom kontaktnih alergenov v posebnih komorah po standardiziranem postopku na površino kože. Celoten postopek traja 72 ur. S takim testom dokažemo četrti tip preobčutljivosti oz. celični imunski odziv. S po­dobno tehniko nanosa alergenov na kožo testiramo tudi nekatere alergene, če predvi­devamo reakcije prvega tipa, če torej predvidevamo vsebnost protiteles IgE; tak test imenujemo krpični test atopije. Izvajamo ga pri izbranih primerih senzibilizacije za alergene v hrani.

Pri posameznem bolniku se odločamo tu­di za določanje specifičnih protiteles IgE, redkeje pa za določanje IgG v krvi. Takšni primeri so redki, pa še pri teh na ta način ugotavljamo usmerjen posamezen alergen ali specifično manjšo skupino alergenov. Ta preiskava pomaga pojasnjevati tudi na­vzkrižne senzibilizacije in alergije med raz­ličnimi alergeni. Iskanja velikih serij alerge­nov niso racionalna, saj so draga in ne pri­spevajo k reševanju bolnikovega problema.

Najodgovornejša in najobčutljivejša dia­gnostika so provokacijski testi s specifič­nim alergenom. Izvajamo jih le v bolnišnici, pod zdravnikovim nadzorom in ob upošte­vanju anamneze. Če je za posameznega bol­nika znano, da je že doživel šokreakcijo, pri njem ni dovoljeno izvesti provokacijskega testa z določenim alergenom. Tovrstne teste izjemoma izvajamo pri preobčutljivosti za zdravila, saj skušamo na ta način poiskati ustrezno nadomestno zdravilo, le včasih pa tudi pri sumu na kritični alergen v hrani. Provokacijskih testov ne smemo izvajati doma, saj obstaja nevarnost anafilaktične reakcije.

Povzeto iz knjige Živimo z alergijo, avtorice prof. dr. Eme Mušič, dr. med., specialistke pulmologije in alergologije