Pogovor pri zdravniku, v katerem opišemo pojave oviranega dihanja, kašlja, dnevni ritem težav, pogostost takih občutij in svoje domače ter de­lovno okolje, zdravnika usmerja k dodatnim preiskavam. Klinična pre­iskava bolnika v aktivni fazi astme je precej značilna; glaven je izvid pri poslušanju dihanja s stetoskopom, pri katerem slišimo nenormalne zvo­ke piskanja, zlasti v izdihu. Astma­tika pa se ne pregleduje vselej v ak­tivni bolezenski fazi; tedaj se sliši nor­malno dihanje. V takem primeru so potrebni drugi postopki in diagno­stične metode.

Pri dokazovanju astme so najpome­mbnejše meritve pljučne funkcije, predvsem volumna zraka v prvi se­kundi forsiranega izdiha. Merimo se­veda tudi druge dihalne volumne in jih med seboj primerjamo. Pri astmi z zožitvijo dihalnih poti se prostor­nine zraka, ki jih želimo izdihati v kratkem času, zmanjšajo, saj so iz­hodna vrata »priprta«. Oviran izdih meri bolnik tudi sam s preprostim merilcem za zmogljivost forsiranega pretoka zraka v izdihu. Postopek mu dobro predstavimo. Naročimo mu tu­di, kdaj naj ga meri in naj si vredno­sti zapiše, da bo zdravnik pravilneje razporedil dnevne odmerke zdravil. Za merilec pretokov zraka v izdihu se je udomačil izraz PEF (ang.: peak expiratory flow); z bolnikom se po­govarjamo o meritvah s »piščalko« ali PEF - om.

Včasih so meritve vztrajno normal­ne, bolnik pa ponoči, na delovnem mestu ali po službi, pri naporu še ve­dno težko diha. Pri takem bolniku naredimo provokacijske teste, pri katerih merimo volumen forsiranega iz­diha po vdihavanju določene snovi in šele z njimi ugotovimo, da so di­halne poti v takih okoliščinah zože­ne. Bolnik tudi kašlja: bronhiji so na­mreč preveč vzdraženi, kar je spro­žilo živčno pogojen refleks kašlja.

Alergijske vzroke astme ugotavljamo s kožnimi alergijskimi testi (včasih pa tudi z drugimi postopki) v imunolo­škem in respiratornem laboratoriju. Ugotovitve testov povzročijo včasih tudi nesporazume, saj vsak kožni od­ziv še ne pomeni, da je snov, ki ga je povzročila, vpletena v pojav ast­me. Tudi kadar kožne­ga odziva na snov ni, te še ne moremo izključiti iz kroga možnih povzro­čiteljev astme. Seznami alergenov za kožne te­ste so različni. Osnovni omogoča odkriti dedno nagnjenost k alergiji in alergijo na pršice ter pelod. Posebne in redkej­še alergene uporabljamo v posebnih selektivnih skupinah alergenov za kožne teste. V takih pri­merih iščemo kazalce za specifično alergijo tudi v krvi. Najzahtevnejši pa so klinični provokacijski testi, ko telo obreme­nimo z domnevno kritično snovjo v inhalacijski ali drugačni obliki.

prof. dr. Ema Mušič, dr. med., specialistka pulmologinje in alergologije