Pogovor pri zdravniku, v katerem opišemo pojave oviranega dihanja, kašlja, dnevni ritem težav, pogostost takih občutij in svoje domače ter delovno okolje, zdravnika usmerja k dodatnim preiskavam. Klinična preiskava bolnika v aktivni fazi astme je precej značilna; glaven je izvid pri poslušanju dihanja s stetoskopom, pri katerem slišimo nenormalne zvoke piskanja, zlasti v izdihu. Astmatika pa se ne pregleduje vselej v aktivni bolezenski fazi; tedaj se sliši normalno dihanje. V takem primeru so potrebni drugi postopki in diagnostične metode.
Pri dokazovanju astme so najpomembnejše meritve pljučne funkcije, predvsem volumna zraka v prvi sekundi forsiranega izdiha. Merimo seveda tudi druge dihalne volumne in jih med seboj primerjamo. Pri astmi z zožitvijo dihalnih poti se prostornine zraka, ki jih želimo izdihati v kratkem času, zmanjšajo, saj so izhodna vrata »priprta«. Oviran izdih meri bolnik tudi sam s preprostim merilcem za zmogljivost forsiranega pretoka zraka v izdihu. Postopek mu dobro predstavimo. Naročimo mu tudi, kdaj naj ga meri in naj si vrednosti zapiše, da bo zdravnik pravilneje razporedil dnevne odmerke zdravil. Za merilec pretokov zraka v izdihu se je udomačil izraz PEF (ang.: peak expiratory flow); z bolnikom se pogovarjamo o meritvah s »piščalko« ali PEF - om.
Včasih so meritve vztrajno normalne, bolnik pa ponoči, na delovnem mestu ali po službi, pri naporu še vedno težko diha. Pri takem bolniku naredimo provokacijske teste, pri katerih merimo volumen forsiranega izdiha po vdihavanju določene snovi in šele z njimi ugotovimo, da so dihalne poti v takih okoliščinah zožene. Bolnik tudi kašlja: bronhiji so namreč preveč vzdraženi, kar je sprožilo živčno pogojen refleks kašlja.
Alergijske vzroke astme ugotavljamo s kožnimi alergijskimi testi (včasih pa tudi z drugimi postopki) v imunološkem in respiratornem laboratoriju. Ugotovitve testov povzročijo včasih tudi nesporazume, saj vsak kožni odziv še ne pomeni, da je snov, ki ga je povzročila, vpletena v pojav astme. Tudi kadar kožnega odziva na snov ni, te še ne moremo izključiti iz kroga možnih povzročiteljev astme. Seznami alergenov za kožne teste so različni. Osnovni omogoča odkriti dedno nagnjenost k alergiji in alergijo na pršice ter pelod. Posebne in redkejše alergene uporabljamo v posebnih selektivnih skupinah alergenov za kožne teste. V takih primerih iščemo kazalce za specifično alergijo tudi v krvi. Najzahtevnejši pa so klinični provokacijski testi, ko telo obremenimo z domnevno kritično snovjo v inhalacijski ali drugačni obliki.