Ugotavljanje vzrokov za neprenašanje določenih hranil je eden najtežjih problemov v alergologiji. Kadar ni na voljo imunoloških testov za procese s specifičnimi protitelesi IgE, je koristna izločevalna dieta brez sumljive hrane ali pa provokacijski testi, če oseba ni doživela nevarnega anafilaktičnega šoka. Oboje načrtuje in nadzoruje zdravnik.
Primer alergijske reakcije
V nadaljevanju je opisan primer 66-letne turistke v hotelu, ki je po večerji zaužila še jabolčno pito. Eno uro po zaužiti sladici je začela čutiti srbenje, po koži so se pojavili rdeči madeži, nastale so oteklinice v koži, začelo jo je dušiti, v prsih ji je piskalo. Pospešen je bil tudi srčni utrip. Poklicali so zdravnika. Spomnila se je dogodka izpred štirih let, ko so se pri njej po kosilu v restavraciji pojavili simptomi koprivnice in je tudi težje dihala. Tedaj so bili pojavi blagi in ni raziskovala, kaj naj bi bil vzrok.
V pogovoru je povedala, da je kot otrok zbolela za atopijskim dermatitisom, ki se ne pojavlja več. Še iz otroštva se spomni, da so ji ugotovili alergijo na pršice, zaradi česar v odrasli dobi nima težav, občasno pa se pojavljajo simptomi astme, večinoma kot suh kašelj. Zdravnik je ugotovil akutno urtikarijo z angioedemom, eksacerbacijo astme in tahikardijo ter pojave združil v diagnozo anafilaktična reakcija po zaužiti sladici uro pred tem. Po oskrbi je bila napotena na pregled k alergologu, ki je najprej poizvedel, kaj vse je vsebovala zaužita pita. V moki za pito so bile naslednje vrste moke: pšenična, ovsena, ječmenova in ajdova. Dodani so bili kalijev in natrijev fosfat (E 450) ter soda bikarbona (E 500). Alergološko so bile preiskave usmerjene v prisotnost specifičnih protiteles IgE proti sestavinam uporabljene moke in proti pogostejšim alergenom okolja. Dokazana so bila specifična protitelesa IgE proti pršicam in ajdi. Vbodni test je bil pozitiven proti pršicam in proti uporabljeni moki, kožna reakcija pri ajdi pa je bila izjemno obsežna, premera 12 mm v primerjavi s histaminom (7 mm). Laboratorijsko je bila dokazana močno povišana vrednost specifičnih protiteles IgE proti dvema pršicama in proti ajdi, ni pa jih bilo proti drugim vrstam moke, mleku, jajcem in jabolkom. Tako sta bili potrjeni diagnoza specifične alergije na ajdo in senzibilizacija za pršice. Zaužita ajdova moka v testu pite je povzročila sistemsko anafilaktično reakcijo, čemur je sledil nasvet, naj bolnica ne uživa izdelkov z ajdovo moko. Od takrat je pozorna na ta problem, v restavraciji najavi, da ne sme uživati ajde. Zaradi senzibilizacije za pršice so ji odsvetovali tudi morske sadeže zaradi možne navzkrižnosti. Kliničnih alergijskih simptomov zaradi pršic pa v obdobju odraslosti nima.
Ajda in možna navzkrižnost
Ajda je alergensko po delih svoje sestave lahko navzkrižna z lateksom, rižem, s krompirjem, z arašidi, s pelodom trav ter tudi s pelodom artemizije in ambrozije ter posredno z različnimi začimbami, s papriko, čilijem. Zelo redko je bila opažena navzkrižnost s špinačo in z amarantom. Lateks pa nas po navzkrižnosti lahko popelje v neprenašanje kivija, banan, kostanja, mandarin, grenivk, fig, avokada. Tako je nek redek alergen možen povod za alergijski odziv še na številna druga manj pogosta živila v prehrani.
Zdravilne lastnosti ajde
Največ zdravilnih lastnosti ajde gre pripisati vsebnosti flavonoida rutina (rutozida), ki ga v žitih ni. Sveža ajda ga vsebuje predvsem v listih in cvetovih, poleg njega pa vsebuje tudi flavonoid kvercetin, ki je sicer značilen za čebulo. Flavonoidi spadajo med antioksidante, ki so znani po ugodnih učinkih na ožilje, saj celice varujejo pred poškodbami. Rutin krepi stene krvnih žil, deluje protibakterijsko, znižuje krvni tlak in povečuje mikrocirkulacijo (pretok krvi v kapilarah). To ugodno vpliva na preprečevanje edemov in izboljšuje vensko popuščanje (krčne žile), prav tako se ugodni učinki kažejo pri hemoroidih, krvavitvah iz dlesni in nosu, revmatičnih obolenjih in artritisu. Tako se mladi in posušeni ajdovi listi in cvetovi že dolgo uporabljajo za pripravo zdravilnega čaja, obstajajo pa tudi prehranska dopolnila z rutinom.
Posebnih opozoril glede stranskih učinkov ni. Lahko se pojavi alergija na ajdo, vendar ne na zel, temveč na ajdovo moko in izdelke iz nje, kot je opisano v primeru v tem sestavku. Ponekod v Aziji uživajo tudi sveže, mlade rastlinice, kar lahko zaradi vsebnosti pigmenta fagopirina povzroči občutljivost za svetlobo (fagopirizem). Pojav je podoben hipericizmu, ki ga povzroča hipericin v šentjanževki. Ker je fagopirin zelo slabo topen v vodi, uporaba vodnih izvlečkov ni tvegana.
Ajda v kuhinji
Ajda ima značilen okus in je v zdravi prehrani zelo priljubljena. Ajdova zrna se največkrat uporabljajo kot ajdova kaša ali so zmleta v ajdovo moko. To se samo po sebi težko uporablja za peko, saj se ne drži skupaj, zato jo po navadi mešamo z drugimi vrstami moke. Poleg vsem dobro znane ajdove kaše z jurčki so priljubljene jedi iz ajde pri nas predvsem ajdovi žganci in ajdov kruh, pogosto pa se iz ajdove moke pripravljajo tudi štruklji, rezanci in palačinke. Ajdovo kašo uživamo kot prilogo ali kot samostojno jed, odlično nadomesti riž, pogosto pa se uporablja tudi v narastkih. Lahko jo dodamo tudi v juho ali solato.
Pogostnost alergije na ajdo
Ajda kot rastlina spada med dresnovke, kamor uvrščamo tudi rabarbaro in kislico. Ajdove luščine uporabljajo tudi za polnjenje blazin, kar je lahko vzrok aktivacije astme. Ajda izvira iz osrednje Azije, od koder so jo v Evropo med 14. in 16. stoletjem prinašali Tatari in Saraceni. Danes je na ajdo alergičnih vsaj pet odstotkov prebivalcev Južne Koreje. Tudi na Japonskem je ajda pomembno in pogosto hranilo, posledično pa je tudi več primerov alergije. Pri nas je bila v kmetijstvu že skoraj opuščena, zdaj pa spet lahko opažamo čudovito cvetoče njive z ajdo v poznem poletju in na začetku jeseni. To pomeni, da moramo biti kar pozorni na možne primere alergije na ajdo, saj jo razglašamo za vir zdravja, ker vsebuje železo, kalij, magnezij, kalcij, vitamine B1, B2 in E. Ne vsebuje glutena. Možna pa je njena prisotnost v posebnih pekovskih izdelkih in slaščicah ter tudi omletah.