Spirometrija ali merjenje pljučnih volumnov je zelo pogosto uporabljena preiskava v poteku diagnostike in ocene različnih bolezenskih stanj. To je neinvazivna in v diagnostiki pljučnih kakor tudi drugih obolenj zelo pogosto uporabljena preiskava. S preiskavo ocenimo kapaciteto in funkcijo pljuč. Izvajamo jo na različnih aparaturah – od enostavnih mehanskih spirometrov do elektronsko vodenih senzorjev, ki merijo volumne in pretoke vdihanega in izdihanega zraka. Na podlagi meritev lahko določimo, za kakšne vrste okvaro oziroma motnjo dihanja gre pri preiskovancu.
S čim opravimo preiskavo?
Za testiranje uporabljamo napravo, ki jo imenujemo spirometer. Spirometeri so različnih oblik, taki, ki merijo pretok zraka ali volumen izdihanega oz. vdihanega zraka. Nekateri so enostavni ter merijo volumne, ki jih pri preiskavi izdihamo, drugi so sestavljeni iz natančnih in občutljivih senzorjev, ki merijo pretok zraka. Iz teh podatkov dobimo rezultate, s katerimi si poskušamo razjasniti problem zaradi katerega je bil pacient napoten na preiskavo.
Kako poteka preiskava?
Bolnik mora najprej globoko vdihniti, nato ustnik, ki je povezan z merilno napravo (spirometrom), tesno objeti z ustnicami (na ta način prepreči uhajanje zraka mimo senzorja/naprave) in izdihniti v napravo čim hitreje in čim močneje, kolikor zmore, dokler nima občutka, da je popolnoma izpraznil pljuča, ali vsaj 6 sekund. Tak manever ponovimo vsaj trikrat, odvisno od ponovljivosti manevra in sodelovanja preiskovanca.
Kaj merimo in kaj pomenijo kratice?
FVC ali forsirana vitalna kapaciteta je volumen zraka, ki ga človek izdihne iz pljuč po maksimalnem vdihu. Ta volumen ni enak volumnu pljuč, saj dela volumna zraka zaradi fizikalnih zakonitosti pljuč nikoli ne moremo izdihniti in ga imenujemo rezidualni volumen pljuč. FEV1 ali forsirani izdihani volumen v prvi sekundi je volumen zraka, ki ga človek po maksimalnem izdihu z manevrom forsiranega izdihovanja izdihne v eni sekundi.
Vitalna kapaciteta, kot nam že pove ime samo, nam pove, koliko zraka lahko preiskovanec izdihne. Razmerje med izdihanim zrakom v prvi sekundi in celotnim volumnom izdihanega zraka nam pove nekaj o funkciji pljuč. Pri zdravih pljučih lahko človek v prvi sekundi forsiranega izdiha izdihne večino volumna, zato je razmerje med FVC in FEV1, ki ga imenujemo Tiffneaujev indeks, visoko (> 0.7). Normalne vrednosti so različne za različne skupine preiskovancev in so odvisne predvsem od starosti, telesne višine in spola.
V primeru, da bolezen pljuč povzroča zoženje dihalnih poti, pride do padca FEV1 – tako motnjo v delovanju pljuč imenujemo obstrukcija. Zaradi zoženih dihalnih poti v prvi sekundi ne moremo izdihniti enake količine zraka kot pri zdravih pljučih. O obstrukciji govorimo, kadar je FEV1 znižan pod 80 % normalne vrednoti in razmerje med FEV1/FVC < 0.7 oziroma 70 %. Pri taki motnji je vitalna kapaciteta pogosto normalna. Najpogostejši bolezni, ki povzročata obstrukcijo dihalnih poti, sta astma in KOPB.
Kadar sta znižana tako FVC kot tudi FEV1 in je razmerje med njima normalno ali celo nekoliko višje od pričakovanega, govorimo o restrikciji. Tako motnjo ventilacije najdemo pri boleznih, ki prizadenejo elastičnost oz. podajnost dihalnega sistema (pljuča, plevra, prsni koš). Najdemo jo pri boleznih, kot so fibroza pljuč, sistemske bolezni, ki prizadenejo tudi pljuča, fibrotoraks (zabrazgotinjenje plevre), bolezni hrbtenice, ki spremenijo anatomijo in dinamiko prsne stene – skolioza in kifoza – in še nekatere druge. Vzorci motene ventilacije se lahko pri določenih boleznih (npr. cistična fibroza) ali pri več različnih obolenjih pljuč hkrati prekrivajo – takrat govorimo o restriktivno-obstruktivni motnji. Spirometrijo pogosto uporabljamo ne le za odkrivanje bolezni, temveč tudi za spremljanje napredovanja bolezni in za prilagajanje odmerkov zdravil.
Ali je preiskava varna?
Spirometrija je neinvazivna preiskava, ki ima izjemno nizek odstotek tveganja za zaplete. Vendar pa obstajajo situacije, pri katerih testiranje ni dovoljeno oziroma lahko z njim poslabšamo zdravstveno stanje preiskovanca. Ta stanja so: nedavna srčna ali možganska kap, izkašljevanje krvi, nestabilna angina pektoris, nedavni pnevmotoraks (ujetje zraka med pljuča in steno prsnega koša), nedavna operacija. Vsa stanja lahko z napenjanjem in povečevanjem pritiska v prsni in trebušni votlini, kar se zgodi med manevrom forsiranega izdihovanja, poslabšamo.