»Vadba omogoča, da smo gibčnejši in lažje dihamo«

Kaj zajema rehabilitacijska vadba za pljučne bolnike, ki jo vodite?

Vadba traja eno uro in je po navadi sestavljena iz ogrevanja, vaj za ravnotežje in krepitev ter razteznih vaj. Stremim k pestri in raznoliki vadbi, kot zanimivost in novost pa sem dodala še vadbo po postajah (območjih, kjer udeleženci opravljajo posamezne vaje). Število postaj je odvisno od števila udeležencev vadbe, intenzivnost vaj pa od zmogljivosti posameznikov.

Udeležencem na začetku pojasnim, kaj bodo počeli na vsaki postaji. Potem potrebujemo približno deset minut za ogrevanje, vaje na postajah trajajo štirideset minut, na koncu pa porabimo še deset minut za raztezanje. Med vadbo se izmenjujejo bolj in manj zahtevne vaje. Medtem ko je na prvi postaji intenzivnejša krepilna vaja, kot je na primer stopanje in sestopanje s stopničke, je na drugi manj zahtevna vaja. Lahko je to ena od vaj za koordinacijo telesa ob lestvi, ko se udeleženci premikajo levo in desno, ali pa vaja za ravnotežje. Pri slednji udeleženci stopajo po ravnotežnih ježkih. Na tretji postaji spet sledi intenzivnejša vaja in tako si vaje izmenično sledijo do konca. Na ta način je vadba zanimivejša in jo vsi udeleženci zmorejo.

Krepimo tako zgornji kot spodnji del trupa in izvajamo tudi vaje za ravnotežje. Za krepitev rok in ramenskega obroča uporabljamo elastiko in polkilogramske ali enokilogramske uteži. Za krepitev nog izvajajo udeleženci počepe, izpadne korake in podobne vaje. Našo skupino sestavljajo večinoma starejši, pri katerih je v vsakdanjem življenju velika verjetnost padcev. Zato so vaje za koordinacijo in ravnotežje zelo smiselne, saj lahko na ta način preprečimo morebitne poškodbe.

Ena od vaj za ravnotežje, ki jo izvajajo udeleženci, je, da stojijo na eni nogi, vključimo pa še delo z rokami, recimo, ploskanje, ali pa dodamo kognitivno nalogo, kar pomeni, da poleg stoje na eni nogi še seštevajo in množijo ob preprostih računih, kot sta npr. 5 + 5 + 4 in 7 × 3. Dodam torej še kako nalogo, da so vaje malo težje.

Vadbo izvajamo v krogu, vsak udeleženec pa stoji na svoji postaji. Sama se postavim na sredino kroga, kjer je dober pregled in lahko opazujem, ali udeleženci pravilno izvajajo posamezno vajo. Če je treba, jih popravim in sproti spremljam njihovo zadihanost. Ko posamezni udeleženec opravi vajo, sledi nekaj počitka, medtem pa se samo premakne naprej na naslednjo postajo. Najlažje je mogoče delati, če skupino tvori do največ petnajst oseb, saj je na ta način za vodjo najboljši tudi pregled nad dogajanjem. Tako lahko takoj ugotovim, ali naj komu namenim večjo pozornost glede pravilne izvedbe določene vaje ali pa moram koga celo ustaviti. Marsikdo namreč od sebe pričakuje več, kot pa mu dopušča zdravstveno stanje. Pomembno je tudi, da udeleženci prinesejo s seboj zdravila, da si z njimi, če je treba, pomagajo. Na tak način lahko vadbo učinkovito izvajajo.

V vadbo vključujemo tudi dihalne vaje, ki so pri bolnikih s pljučnimi boleznimi zelo pomembne. S tem vplivamo na predihanost pljuč in pravilni vzorec dihanja.

Gre pri izvajanju rehabilitacijske vadbe, ki jo vodite, za kakšno posebnost?

V strokovni literaturi sem iskala podatke, na kakšen način naj bi se izvajala strukturirana vadba pri težji obliki kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Zdravniki in raziskovalci predlagajo intervalno vadbo, saj ljudje s podobnimi težavami ne zmorejo enourne intenzivne neprekinjene vadbe. Udeleženci naših srečanj posamezno vajo izvajajo na vso moč (kolikor zmorejo), temu pa sledi minuta ali minuta in pol počitka.

Smiselno je sestaviti vadbo, ki vključuje vse komponente, od vaj za vzdržljivost, tistih za krepitev mišic, za koordinacijo in ravnotežje ter vaj za raztezanje. Vadbo prilagajam sposobnostim udeležencev, odvisna pa je tudi od tega, koliko se udeleženci pri izvedbi vaj zadihajo. Vaje skušam pogosto spreminjati, da so naša srečanja čim bolj raznolika. Seveda pa ne izvajamo le intervalne vadbe, ampak tudi enourno vadbo nižje intenzitete. Zavedam se namreč, da se ljudje po navadi naveličamo ponavljajočih se zadev. Želim si, da so udeleženci motivirani in da z veseljem prihajajo na srečanja.

Se je do zdaj zgodilo, da kdo od udeležencev zaradi zdravstvenih težav ni zmogel izvesti vadbe?

Z ogrevanjem ni težav, z njim pa telo pripravimo tudi na nadaljnjo vadbo. Krepitev telesa sproti prilagajam. Vadbo skušam sestaviti tako, da jo zmorejo vsi, čeprav je to včasih kar izziv. Skupino namreč sestavljajo osebe različnih starosti in različnih oblik pljučnih bolezni. Mogoče je kdaj kakšna vaja za tiste, ki imajo manjše zdravstvene težave, preveč preprosta, a se moramo prilagoditi celotni skupini. Od oktobra lani, ko sem začela vodenje vadbe, sem udeležence že dobro spoznala, tako da vem, kdo koliko zmore. Ko pa se priključi kdo na novo, potrebujem nekaj časa, da ugotovim njegovo zmogljivost.

Dobro bi bilo, da bi imeli dve težavnostni skupini (glede na stopnjo bolezni). Eno skupino za tiste, ki zmorejo intenzivnejšo vadbo, in drugo skupino, v kateri bi izvajali manj zahtevne vaje, saj so zdravstvene težave nekaterih posameznikov večje.

Kako se udeležba na rehabilitacijski vadbi odraža na počutju ljudi?

Zelo dobro je opazno, koliko so udeleženci od lanskega oktobra do letošnje pomladi napredovali. Veliko manj so zadihani med izvajanjem posameznih vaj in zaradi tega lahko vadbo neprestano nekoliko stopnjujem. Tudi če se ljudje, ko začnejo vadbo, močno zadihajo, lahko pričakujemo, da bo zadihanost sčasoma upadla. Ob tem bi rada poudarila pomen telovadbe tudi doma. Dobro bi bilo telovaditi vsaj trikrat tedensko, saj je sodelovanje samo pri skupinski vadbi premalo. Namen vodene vadbe je, da se udeleženci naučijo pravilnega izvajanja vaj in da imajo mogoče večjo motivacijo za gibanje, ker delo poteka v skupini. Udeleženci se med seboj namreč tudi spodbujajo in si pomagajo. Ni pa nujno, da pozneje doma izvajajo prav enake vaje, kot jih vadimo na srečanjih. Lahko počnejo tudi kaj drugega, na primer kolesarijo, plavajo, gredo na krajši pohod itd.

Ali pri vadbi sodelujete še s kakšnim strokovnjakom?

Občasno vključimo še kineziologa, ki vodi nordijsko hojo. Udeleženci na ta način v prijetni družbi povečujejo telesno vzdržljivost v naravi. Dobro pa je take telesne dejavnosti izvajati ob nekoliko toplejših dnevih, zato pozimi nordijske hoje nismo organizirali. Do zdaj je bila udeležba dobra.

Boste rehabilitacijsko vadbo zdaj, ko so prijetnejše temperature, izvajali tudi zunaj?

V telovadnici osnovne šole, kjer potekajo naša srečanja, smo samo približno pet minut hoje oddaljeni od parka, zato razmišljam, da bi čez nekaj tednov začeli telovaditi zunaj. Osnova vaj bo ostala enaka, škoda pa je, da ni na voljo zunanjih telovadnih naprav (za fitnes na prostem).

Poleg izboljšanja počutja udeležencev sta med pomembnimi nameni rehabilitacijske vadbe tudi medsebojna podpora in druženje. Zanima me, ali so se v obdobju, odkar se srečujete, med udeleženci spletle tudi prijateljske vezi.

V začetnem obdobju srečanj smo se dobili, opravili vaje in potem vsi šli domov. V zadnjem času pa sem opazila, da se udeleženci dobijo že malo pred vadbo in se pogovarjajo ali pa se zadržijo po srečanju in takrat malo poklepetajo. Zelo lepo je videti, kako se ljudje med seboj spodbujajo, večkrat se tudi skupaj pošalimo. Ob mednarodnem dnevu žensk nas je na primer ena gospa presenetila s pecivom, ki ga je prinesla na srečanje. Res se je zbrala prijetna skupina ljudi.

Se lahko rehabilitacijski vadbi priključijo tudi novi udeleženci?

Veseli smo vsakega novega udeleženca. Mogoče bo posamezniku, ki pride na novo, na začetku malo težje, ker je skupina že utečena, a menim, da se bo sčasoma privadil. Dobivamo se ob sredah ob 18. uri v Osnovni šoli I Murska Sobota. Srečanja v sklopu društva organiziramo v obdobju od oktobra do junija.

Pripravili ste tudi rehabilitacijsko vadbo, ki si jo je mogoče ogledati v spletu.

S pomočjo zunanjih izvajalcev sem za Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije posnela vodeno rehabilitacijsko vadbo. Sestavljata jo 20-minutna filma, ki sta objavljena na spletni strani društva. Posneli smo dve vrsti vadbe, eno za ljudi s težjo obliko pljučnih bolezni, drugo pa za tiste, ki imajo manj zdravstvenih težav in lahko zato izvajajo zahtevnejše vaje. Za osebe s težjo obliko pljučnih bolezni sem v videu prikazala izvajanje vadbe na stolu (sede). V obeh filmih sem skušala zajeti vaje, ki jih lahko izvajajo vsi bolniki in jih je smiselno delati vsak dan ali pa vsaj trikrat tedensko.

Ob koncu pogovora navajamo še nekaj mnenj udeležencev, ki obiskujejo rehabilitacijsko vadbo pod Urškinim mentorstvom.

Marjana: Z vadbo sem zelo zadovoljna. Poleg vadbe so srečanja priložnost tudi za prijetno
druženje.

Miša: Vadba omogoča, da smo gibčnejši in lažje dihamo. 

Franc: Z vadbo sem dosegel, da lažje izvajam vsakodnevna opravila in lažje diham.

Tina: Vadba mi predstavlja tudi druženje. Udeleženci smo spletli zelo prisrčne odnose, skupaj
zahajamo tudi na druge različne prireditve.

Pogovor z Urško je izvedel Andrej Božič.